Kot vsak človek je tudi duhovnik včasih lahko lačen, utrujen, naveličan. Vendar mu Gospod pošilja lepa znamenja, ki ga spodbudijo pri njegovem poslanstvu. PričevanjeTisto nedeljo sem se zbudil srečen ob misli, da bom maševal v župnijski cerkvi. Skoraj skočil sem iz postelje, da bi se pripravil in odšel na srečanje z Gospodom in njegovim ljudstvom. Evharistija je bila lepa. Po koncu je k meni prišlo nekaj gospa in prosilo za spoved.
Bile so samo tri, zato sem privolil. Vendar je to postopoma preraslo v manjšo skupino in nazadnje je bila vrsta neskončna. Ne bom navedel številke, ker boste mislili, da pretiravam. Zapomnite si samo, da sem spovednico zapustil tri ure pozneje in šel domov. Bil sem lačen, žejen in potreboval sem malo počitka.
Preberite še:
Pet Jezusovih napak
Gospodova slava in pomiritev želodca
Na poti do župnišča sem bil znova zadovoljen, ko mi je naproti prišla neka gospa in me vprašala: “Saj ste vi župnik, kajne? Včeraj mi je umrl oče, danes naj bi ga pokopali, a nismo našli duhovnika.”
Pri sebi sem rekel: “Gospod, če želiš, da danes delam v tvojo slavo, mi, prosim, pomiri želodec!” Tako sem maševal še za tega človeka, naj počiva v miru. Hotel sem poklicati taksi, da bi me odpeljal domov, da bi lahko kosil in si končno odpočil. Morda se zdi neverjetno, a imeti dve maši in tri ure spovedovati na tešče res ni mačji kašelj.
Preberite še:
Tudi vam med mašo po glavi hodi milijon stvari?
Še vedno lačen
Ko sem končno zagrizel v sendvič, je do mene prišel sobrat: “Iščejo te. Župnik v sosednji župniji je zbolel in nikogar ni, ki bi imel ob 13. uri mašo.”
Takoj se je pokazala moja človeška šibkost. Pritoževal sem se Bogu: “Gospod, saj vidiš, da še vedno nisem nič jedel. Rad bi šel, ampak pozneje. Dajte mi nekaj časa, še bolje, poiščite drugega duhovnika.”
Presenečenje
Takoj ko sem se nehal pritoževati, sem jasno zaslišal Gospodov odgovor: “Na dan svojega posvečenja si mi rekel, da se popolnoma predajaš meni in mojemu ljudstvu. Pojdi, mašuj, kajti čaka te presenečenje.”
Na hitro sem zbasal sendvič in šel v cerkev maševat. Bil sem popolnoma nejevoljen. Na poti sem se zavedel, da grem maševat iz čiste obveze in ne zato, ker bi si to želel.
Vseeno se mi je jeza polegla že v zakristiji med preoblačenjem. Takrat je k meni pristopil par in rekel: “Gospod, najina hči si je pred mesecem dni skušala vzeti življenje. Danes nama jo je uspelo pripeljati k maši. Prosiva vas, imejte jo v vaših prošnjah.”
To je bilo torej presenečenje. Bog me je poslal k tej maši, da bi spregovoril eni od njegovih hčera v stiski.
Preberite še:
Obvladujete jezo ali ta obvladuje vas?
Evangeljsko sporočilo in še vedno nekaj jeze
Ko si duhovnik, se zaveš, da naključja ne obstajajo. Sam Bog nas pošilja na pot in to je nekaj izrednega. Evangelij je govoril prav temu dekletu: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.”
Mašo sem začel v prepričanju, da me je Bog postavil natančno na to mesto. Med mašo sem molil k Najsvetejšemu in prosil, naj on povzame besedo in govori namesto mene. Spomnil sem ga, da sem lačen in da sem še vedno nekoliko jezen …
Prepričan sem, da je to mašo vodil Jezus sam. Drugače si tega ne znam razložiti. Običajno ne znam sestaviti mogočnih pridig. Ampak ta je prihajala neposredno od Boga. Jezusove besede so izražale nežnost, pogum, tolažbo in pomiritev.
Preberite še:
Kaj ljudje na smrtni postelji najbolj obžalujejo
Bog ji je spremenil življenje
Po koncu maše sta prišla zakonca s svojo hčerko, ki je jokala in me objela, rekoč: “Gospod, tako zelo sem potrebovala to, kar ste povedali. Božja pomoč mi je manjkala. Oddaljila sem se od Njega, zdaj pa želim ponovno moliti, ga prositi ljubezni in podpore, da začnem znova.”
Ko me je to mlado dekle objelo, sem slišal, kako mi Bog šepeta: “Potreboval sem te pri tej maši, zato sem te poklical. Brez tebe tega ne bi zmogel.” Dobri Jezus najbolje ve, kaj potrebujemo. Od tistega dne je dekle vedno pri maši. Bog ji je spremenil življenje.
Preberite še:
Za simbolom priljubljenega likerja Jägermeister se skriva svetnik
Usta in roke Bogu na pósodo
Od takrat, če sem nejevoljen ali utrujen, pomislim: “Dajmo, še malo, pojdi maševat in živi, kot da je to tvoja prva in zadnja maša. Bog te potrebuje.”
Zdi se mi, da me Bog spremlja in me tolaži: “Le mirno, bom jaz vodil namesto tebe, posodi mi samo svoja usta in svoje roke …”
Prosim vas, da molite predvsem za svojega župnika. Gotovo se tudi njemu kdaj zgodi, da pride k maši jezen ali s praznim želodcem.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska Aleteia. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
