Ponoči sem se zbudil v solzah. Imel sem hude sanje. Moji družini, moji dragi družini se je v njih zgodilo nekaj strašnega, moji že davno pozabljeni strahovi iz otroštva so se dvignili na gladino in me začeli zalivati. Kričal sem, ker nisem mogel verjeti, da je res tako, kot je – in potem sem se zbudil.
Zbudila me je tema.
Ko tema uspava
Za nekatere so te moje sanje resnične, otipljiva groza so. Njihova tema je resnična. In delim jo z njimi. Ne vem, zakaj je tako, a že nekaj let tik pred začetkom adventa moje življenje postane nekoliko temnejše. Izvem za mnogo težkih in hudih stvari, tako hudih, da nimam besed, niti dovolj močne volje niti vere, da bi molil, da bi vztrajal, da bi zaupal, da se vse skupaj vendarle izteka v dobro. Samo nekam bi šel, nekam daleč stran, pozabit na vse. In mnogokrat tudi grem, razočaran nad Bogom, svetom in nad seboj.
Takrat me tema uspava. Kar je sicer povsem naravno. Vajeni smo, da se pred grozljivostjo teme odzovemo z begom in umikom v sanje in spanje. Takšni so ponavadi tudi naši adventi. Toda po tej noči se mi zdi, da nas tema morda straši predvsem zato, da nas zbudi. Njena strašljivost sporoča nujnost spremembe, ne bega, potrebo po boju, ne po ignoranci. Da nekaj naredimo, da nekaj obrnemo, četudi se zdi, da se ne da ničesar spremeniti.
Prižiganje luči
Kajti tako se začne prižigati prva luč: da te začne tema motiti, te vznemirjati, te jeziti – in se začneš proti njej boriti. Proti tej vsemogočni temi, ki je legla na ves svet, z nemočnimi, šibkimi zamahi, ki so komaj omembe vreden nasprotnik, a so nekaj bolj učinkovitega, kot si mislimo. Ker je vsaka iskra močnejša od še tako velike teme. Res, karkoli, karkoli je boljše od teme. Vsako naše dejanje, vsaka naša molitev, vsaka majhna pozornost, vsaka odločitev.
Da bi spet ljubili luč sredi teme, teme zunaj in znotraj nas, zato potrebujemo advent.
Vir: Blog Marka Rijavca
