Ključno je gojiti dobre in trdne odnose, v katerih se otrok lahko zmoti, ima prav in se počuti ljubljenega takšen, kakršen jeV domačem okolju otroci doživljajo resnična čustva, ki so nujno potrebna za oblikovanje njihovega življenja. Ljubezen, ki jo prejemajo od ranega otroštva, jim daje občutek sprejetosti, spoštovanja, razumevanja in spodbude. To je temelj za njihovo zaupanje do staršev, ki je bistvena vrednota za vzgojo otrok.
Zaupanje kot rešilni jopič
Zaupanje je treba graditi vsak dan. Čeprav otroci rastejo in postajajo vse bolj samostojni, bo prav zaupanje rešilni jopič, ko se pojavijo težave. Otroci ves čas potrebujejo brezpogojno ljubezen in podporo svojih staršev.
Brez tega ne morejo razviti zdravega samospoštovanja. Podoba, ki jo ustvarjamo sami o sebi, se zrcali v naših najdražjih. Tesna povezanost omogoča, da se otrok počuti dobro v svoji koži in se čuti ljubljenega preprosto zato, ker obstaja, ker je, kakršen je.
Zdrava samozavest
S tem pripomoremo k zdravi samozavesti, ki je trdnejša od tiste, ki si jo otrok – kot se to prevečkrat dogaja – ustvari ob tem, kar naredi dobro ali slabo. Veliko ljudi verjame, da se samozavest pridobi tako, da se spodbuja pozitivno vedenje, in hvalijo vse, kar otrok stori dobro. Seveda to pripomore k boljši samopodobi, vendar se že ob prvi napaki lahko pojavita razočaranje in strah pred izgubo ljubljenih oseb, ki so ga imele rade, ko je stvari delal prav.
Zato je pomembno ustvarjati zdrav in trden odnos, v katerem se otrok lahko zmoti, ima prav, se vede dobro in slabo, a se zato ne čuti manj ljubljenega. Ljubezen ni povezana s tem, kar nam je pri naših otrocih všeč ali ne.
Dobro je imeti pred očmi tudi dejstvo, da otrok, ki zaupa, svoje starše povezuje z občutki varnosti, ljubezni in miru. A pozor! Ta vrednota je krhka in jo lahko načnejo nepozornosti, izdajstva, pozabe, oddaljevanje in dvomi.
Z otroki je zato treba ustvarjati zasebnost, jih poslušati, skrbeti za to, da so dobro, in jih večkrat objeti.
Nekaj nasvetov za utrjevanje zaupanja z otroki
• Naučite jih, kje so meje in kako jih spoštovati. Ko otrokom pomagamo prepoznati pravico, da se jim ne sme delati hudega in da hudega ne smejo delati drugim, jih učimo postavljati meje v svojih odnosih in zaupati, da sami ne bodo škodovali drugim in ne bodo tarča zlorab. Ko otrok ponotranji svoje meje, se nauči spoštovati sam sebe.
• Pomagajte jim, da stvari dokončajo. Ko jih naučimo, da so točni, da pravočasno oddajo domačo nalogo, da končajo, kar so začeli, in da držijo besedo, jim zato drugi zaupajo, v njih pa raste samozaupanje. Pri tem je vzor staršev bistven. Če bodo oni držali besedo, jo bodo tudi otroci.
• Dovolite jim, da nosijo odgovornost. Zaupanje raste, ko otrokom zaupamo odgovornost. Dovoliti jim je treba, da sprejmejo nekatere odločitve, da prepoznajo in sprejmejo to, kar delajo, mislijo in čutijo. Pri tem jim je treba stati ob strani v skladu z njihovo starostjo. Morajo se naučiti prepoznati svoje napake, se opravičiti, odpustiti in zmoto tudi popraviti, da bi se znali ustrezno vrednotiti. Pomembno pa je, da se starši v primeru napake otrokom tudi opravičijo.
• Ne lažite jim. Laž, četudi “nedolžna”, odnosom škodi. Ko starši otrokom lažejo, krhajo medsebojno zaupanje. Ne gre za to, da bi jim čisto vse povedali. Ravnati je treba starosti primerno. Namesto laži je otroku bolje reči, da gre za odraslo temo. Če starši pred otroki lažejo, jih s tem učijo, da se to sme (čeprav je razlog “dober”). Zelo pomembno je, da se otroci naučijo biti pošteni.
• Spodbujajte pogovor. Odprt in iskren pogovor z otroki, poslušanje in uživanje v njihovih zgodbah gradijo zaupanje. Pomembno si je vzeti čas in otroka poslušati brez prekinitev in sodb ter razumeti, da mu ni vedno lahko pojasniti, kaj se mu je zgodilo, in da pri tem morda potrebuje pomoč. Otroci navadno bolj zaupajo staršem, s katerimi lahko delijo svoje izkušnje.
• Ne pripovedujte drugim, kar so vam zaupali. Pogosto starši drugim osebam komentirajo zgodbe in izkušnje svojih otrok, ne da bi se sploh zavedali, da s tem načenjajo zaupanje, ki ga imajo z otrokom. Ko otrok odkrije, da njegova pripoved ni bila ohranjena, se lahko čuti izdanega in zato s starši neha deliti svoje izkušnje.
• Bodite razumevajoči. Ne domnevajte takoj, da je otrok namenoma delal škodo ali sitnaril. Poskušajte ga razumeti, poiskati vzroke za njegovo vedenje, mu pomagati poiskati rešitev in se spopasti s težavo. Vsak mora imeti možnost, da izrazi, kaj čuti in kaj od drugega pričakuje. Pomagate mu sprejeti njegove napake in pogledati, kaj lahko spremeni, da se to ne bi ponovilo. S tem pridobiva samozaupanje in se uči zaupati drugim.
Članek je bil napisan v sodelovanju s psihologom Javierjem Fizom Pérezom, profesorjem psihologije na Evropski univerzi v Rimu, odgovornim za področje znanstvenega razvoja na Evropskem inštitutu za pozitivno psihologijo (IEPP).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
