Pleme Gvarani si ni moglo niti predstavljati, da bo njihova znamenita zel nekoč pripotovala vse do Bližnjega vzhodaBeseda mate – ali “mati” – v kečuanskem jeziku, ki ga govorijo staroselci v Srednji in Južni Ameriki, pomeni buča. Sprva se je nanašala na skodelico, iz katere so staroselci pili danes najbolj priljubljen poparek v Urugvaju in Argentini, ki ga radi pijejo (čeprav malce manj navdušeno) tudi v Paragvaju, Čilu, južni Braziliji in Boliviji – ter celo v Libanonu in Siriji.
Preden so v Ameriko prišli Evropejci in začeli z doslednim procesom kolonizacije, je pleme Gvarani že uživalo mate: žvečili so liste rastline ali pa uporabljali votle trste, preko katerih so pili zeliščni poparek iz skodelice, narejene iz posebne vrste buče.
Jezuiti kot glavni oglaševalci
Čeprav so Evropejci rastlino spoznali že okoli leta 1500, pa zeli niso uporabljali vse do 17. stoletja, ko so jo začeli množično gojiti v jezuitskem redu. Duhovniki so sprva sicer zavračali navado staroselcev, ki so mate pili brez prestanka, na koncu pa so se na napitek tako navadili, da so postali največji “oglaševalci” gvaranske zeli.
Preberite še:
Poglejte, kako so se božiča veselili Peter Opeka in njegovi Malgaši
Preberite še:
Kako so gremlini prišli na srednjeveško cerkev v Franciji?
Jezuiti so spodbujali in širili gojenje mate čaja s posebno tehniko zalivanja, pa tudi z organiziranim delom staroselcev v jezuitskih misijonih. V 17. in v prvi polovici 18. stoletja sta gojenje in izvoz te rastline dosegla vrhunec in v tem času si je mate čaj prislužil vzdevek “zeleno zlato”.
Po izgonu jezuitov iz španskih kolonij leta 1767 je pridelava mate čaja na plantažah močno upadla. To pa ni zmanjšalo navdušenja ljudi nad napitkom, ki je dotlej postal že zelo priljubljen. Argentina je zaradi velikega povpraševanja v začetku 20. stoletja znova “udomačila jezuitski čaj” in rastlino začela industrijsko gojiti na domačih tleh.
Mate, okus, ki je všeč svetu
Argentina je trenutno največji pridelovalec mate čaja na svetu, sledita ji Brazilija in Paragvaj; in čeprav sta Urugvaj in Čile največja porabnika mate čaja v Južni Ameriki (takoj za Argentino, se razume), ta napitek dnevno uživajo tudi v Siriji in Libanonu; navado so na ta konec sveta prinesli izseljenci v Južno Ameriko, ki so se kasneje vrnili v domovino in “uvozili” ta običaj.
Različni pomeni
Pitje gvaranskega poparka, znanega kot “yer-bahmah-tay” v Libanonu, “tereré” v Paragvaju in “chimarrão” v Braziliji, je vsakdanji užitek, ki prija tako vroč kot hladen. Po izročilu imajo različni načini priprave mate čaja različen pomen: če ga postrežemo vročega, izkazujemo gorečo ljubezen; če je poparek vrel, izraža sovražne občutke; če ga ponudimo hladnega, izkazujemo zaničevanje, sladek mate čaj pa pomeni prijateljstvo.
Preberite še:
Papež Frančišek: Zahvalimo se tudi za težave in preizkušnje
Preberite še:
S Frančiškom na čelu ni nikoli dolgčas
Pleme Gvarani je napitek sprva imenovalo Caá-Mate (zeliščna buča). Zdi se, da je mate čaj več kot le poparek in če upoštevamo navdušenje vseh, ki ga uživajo (tudi papeža Frančiška), se lahko vprašamo, ali drži, kar so o njem nekdaj trdili Gvaranci: da je to čudežna rastlina.
Pitje mateja je pravi obred, podobno kot v naših krajih kava. Pravijo, da te mate pripravi do dobrega pogovora, ko ga piješ v družbi, in do dobrih misli, ko ga piješ sam.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
