Odlični parakolesar Primož Jeralič je na šport in življenje po nesreči začel gledati povsem drugačePred približno desetimi leti se je Primožu Jeraliču podrl svet. Zgodila se je nesreča na Krvavcu, kjer je vijugal kot učitelj smučanja. Poškodovanih je imel sedem reber in dve vretenci. Pljuča so bila predrta, limfna žleza pa počena. Diagnoza: parapereza oziroma okvara hrbtenjače. Predstavljate si lahko, kako silovit udarec je bil to za odličnega mnogobojca, atleta, za katerega je bil po lastnih besedah šport droga.
“Brez izgovorov”
A njegov bojevit značaj se ni predal. Začel je na novo. Z ničle. Zamenjal je šport, postal je parakolesar. In to odličen; ob diplomi, zaposlitvi in družini. Med drugim je nastopil tudi na paraolimpijskih igrah v Riu. “Brez izgovorov,” je njegovo življenjsko vodilo.
Preberite še:
Kristjan, razpet med vozičkom in posteljo, si želi biti športni komentator
Preberite še:
Zdravniki so ji rekli, da ni normalna
Onkraj brezizhodnosti
Življenju na invalidskem vozičku se je prilagodil, kolikor je (najbolj) mogoče. “Le kakšne stopnice so ovira, pa še te nekako premagam. S tem, kar počnem, poskušam pomagati in dati vedeti drugim, ki se znajdejo v podobnem položaju, morda na videz brezizhodnem, da je na koncu predora luč, upanje. Na začetku je res težko, a če vztrajaš, se ti trud poplača,” v intervjuju za Praznično pravi vselej pozitivni Dolenjec.
“Šport te je pokopal, šport te bo pobral,” mu je nekoč dejal prijatelj. In prav to se je zgodilo. Dobil je nove, kolesarske prijatelje, odprl se mu je nov svet: “Šport mi je zelo veliko dal: red, disciplino, naučil me je delavnosti, pokazal mi je svet, dvignil me je iz teme. Prav lahko bi ga predpisovali na recept.”
Preberite še:
Lastnik zgodovinske kolajne premika meje v glavah
Za porivanje vozička se je pripravljal kot na olimpijske igre
A prvi koraki v “drugo” športno življenje so bili več kot zahtevni.
“Po nesreči sem hotel čim prej osvojiti to novo telo, ki se je zaradi poškodbe živcev precej drugače odzivalo na dražljaje in ukaze. Za cilj sem si zadal, da bom ob odhodu iz Soče sam porival voziček. To se je res zgodilo, a za to sem moral garati, kot bi se pripravljal na olimpijske igre. Da sem osvojil pet, deset minut prostega stanja, je bilo potrebnega mesec in več trdega dela,” se spominja.
Preberite še:
Sloviti Slovenec, ki je ustvaril svetovno znamenitost
Preberite še:
Rojstvo nedonošenčka – moja zgodba
Proč od “zateženosti”
Družina Jeralič ima štiri člane. Kot pravi Primož, sta otroka, ki jima je pojasnil svojo zgodbo, zelo ubogljiva. Nikakor pa ju zaradi svojega položaja ne želi omejevati pri dejavnostih.
“Nočem biti kak ‘zatežen’ starš, ki bo zaradi svoje invalidnosti otrokoma prepovedoval vse nevarne aktivnosti, jima pa seveda razložim, kaj vse se lahko zgodi in da je treba biti previden. Ne nazadnje jima želim pokazati tudi, da je življenje, kakršnokoli ti je že dano, lahko lepo, če se ga tako lotiš,” se glasi Primožev pogled na svet in bližnje.
Preberite še:
“Blagoslov je, da delaš z nekom, ki te navdušuje in navdihuje”
Brez zamer, brez negativnosti
Primožu veliko pomenijo trenutki tišine in da se lahko v življenjskih križiščih nasloni na Boga. Za svojo nesrečo pa ne krivi nikogar. Pravzaprav jo je obrnil sebi v prid.
“Nekatere poti so lažje, druge pa pač težje, prav tako spoznanja. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. To je bil zame nekakšen ‘hard reset’. Od takrat grem na novo navzgor. Ob tistem padcu je bilo neke zgodbe konec, začela pa se je nova, z isto osebo v malo drugačni obliki. Zamere res nikoli nisem kuhal. To je negativna energija, ki jo potem prenašaš na vse okrog sebe,” pravi parakolesar, ki želi s svojim življenjem in delovanjem okolici sporočiti, naj ne zamuja nobenega trenutka življenja.
Intervju, ki ga je pripravila Katarina Ropret, je bil objavljen v 3. številki revije Praznična.
