Nekaj psihologije za znanim vzorcem, da bomo lažje našle notranji mirIzmed vseh družinskih odnosov za najbolj napornega zagotovo velja tisti med taščo in snaho. Čeprav je mogoče, da sta ti dve ženski tesno povezani, je veliko bolj običajno, da je njun odnos napet (ali še kaj hujšega).
Ampak zakaj? Če se že vname prepir, kje naj tašča in snaha potegneta črto? Zakaj se je spopad začel? Odgovor je precej jasen: predmet njunega soočenja je mož oziroma sin.
Preberite še:
Ali naj se ločim, ker v zakonu ne občutim ljubezni?
Preberite še:
Ljubezen ima pet stopenj, a se večina parov ustavi pri tretji. Zakaj?
Edinstvena vez med materjo in sinom
Za boljše razumevanje si najprej oglejmo edinstveno vez med materjo in sinom. Raziskave nedvomno kažejo, da sinovi, ki niso na primeren način navezani na mater, v odrasli dobi veliko verjetneje kažejo nagnjenost k nasilju. Za dekleta to ne velja. In čeprav se večkrat poudarja, kako dečki potrebujejo očete, ki jih bodo vzgojili v može, je to res, ko za to nastopi čas, v zgodnejših letih pa potrebujejo vez z materjo, da se naučijo stvari, ki jih bodo potrebovali kot moški.
Prek materinega ljubečega pogleda in skrbi se bodo najprej naučili resnične ljubezni. Drugače povedano: mož naredi moža, toda želimo si še kaj več od moža – želimo si uglajenih in lepo vzgojenih krščanskih mož – in mati je tista, ki poskrbi za uglajenost in vzgojo.
Hčerka vse bolj odrašča v mater, sin pa ravno nasprotno
Materina navezanost na sina je v primerjavi z navezanostjo na hčerko edinstveno močna. Hčerka vse bolj odrašča v mater, sin pa ravno nasprotno. Vedno več se druži z moškimi in jim postaja podoben. V puberteti je posebej navezan na očeta. Njegov odnos z materjo ni več tako tesen, vendar je njuna vez neuničljiva (pomislite na Jezusa, ki ”zapusti” Marijo, ker mora slediti Očetu). V nekem trenutku vzpostavita odnos med moškim in materjo, ne več med dečkom in materjo. V tem je precejšnja razlika.
Kljub posebni navezanosti pa se mora deček ”odtrgati od materinega predpasnika”, saj sicer tvega, da bo postal ”mamin sinček”. Če se ta ločitev ne zgodi, moški v sebi ohrani del vloge sinčka. Za matere je ločitev težka, saj imajo sinovi v njihovem srcu posebno mesto: ”Marija pa je vse te stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu.”
Preberite še:
8 vprašanj, na katera bi moral odgovoriti vsak zaročeni par
Ko pride poroka
Teža ločitve se najbolj izrazi ob sinovi poroki, ko žena dokončno in v celoti nadomesti mater kot prvo žensko v njegovem življenju. V tem trenutku se v odnosu med moževo materjo in nevesto vse spremeni in pogosto se pojavijo napetosti. Mati, morda podzavestno, krivi ženo za svoje občutke zavrnitve, če pa ima v življenju še vzorec, da jo je ”izdal” tudi kakšen drug moški, se njeni občutki lahko hitro spremenijo v navidezno nerazumljivo jezo do mladega para.
Ženi pa se morda včasih zdi, da ima moževa mati na sina prevelik vpliv, zaradi česar se pri njej pojavljajo čudni občutki ljubosumja ali občutek izdaje, ker si želi, da bi mož ljubil le njo. To lahko pomeni veliko težavo, če sin resnično ostane preveč navezan na mater.
Kaj torej storiti?
Mati mora predvsem sprejeti, da je njen sin postal moški in mož. V njegovem domu ne sme vplivati na odločitve mlade družine. Nikoli ne sme grdo govoriti o njegovi ženi in nikakor mu ne sme vzbujati občutkov krivde, da bi ga znova ”pridobila na svojo stran”.
Sin mora ženo podpreti, z materjo naj ne razpravlja o stvareh, o katerih se z ženo ne posvetuje. Žena pa naj moževi materi izkazuje spoštovanje in hvaležnost za dar svojega moža ter jo tu in tam prosi za kakšen nasvet.
Vemo namreč, da je zakonska zveza med moškim in žensko Bogu po volji. Tudi če so odnosi med družinskimi člani kdaj napeti, morebitne ovire lahko pomenijo možnost za tesnejšo zvezo in močnejšo ljubezen, če le dopustimo, da bomo drug drugega videli v luči milosti in resnice.
Preberite še:
Geniji, ki so spremenili naš pogled na svet
Preberite še:
Skrivnostni grad, na katerem so izdelovali slavno čokolado
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
