Giulia Michelini je italijanska igralka. Talent za igro pa ni edino, kar lepotica lahko pokaže. Njena zgodba je polna težav in poguma, zato jo je vredno slišatiLeta 2015 je Vanity Fair objavil intervju z njo, naslovili so ga: “Dojenček me je rešil.” Ta dojenček ni bil nikakršna filmska osebnost, ampak njen lastni sin: Giulio Cosimo Michelini.
Vsi so ji svetovali, naj splavi
Pri 19 letih je odkrila, da je noseča. Sprva je razmišljala, da je bolje, da otroka ne bi imela. Vsi, ki so ji bili blizu – vključno z njenimi starši – so ji svetovali, naj splavi. Kajti otrok v tej starosti bi ji uničil življenje. Giulia se je že dogovorila za obisk pri zdravniku in uredila vse potrebno za splav. Ko pa je že bila na kliniki, si je premislila in odšla.
“Sama sem šla na kliniko. Neko dekle so poklicali v ordinacijo, nato naslednje in sploh ne vem, kaj me je pripravilo do tega, da sem vstala. Vem samo to, da sem v nekem trenutku vstala in odšla,” je povedala za Vanity Fair.
Preberite še:
“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”
Na srečo si je premislila. Preplavljena s čustvi in strahom je z nekega javnega telefona poklicala svojo mamo. Sama pravi: “Bila sem popolnoma panična. Potem, ko sem zapustila čakalnico, sem stopila v neko telefonsko govorilnico, da bi poklicala mamo. Na telefonski slušalki je bil elastični trak za lase za majhne punčke. Vem, da se sliši neumno, a ko sem to videla, sem si rekla: v redu je, delam to, kar je prav.”
Strah in pogum
Z otrokovim očetom, osem let starejšim mladeničem, je imela v tistem obdobju težave. Z njim je hodila v degradirane četrti Rima, daleč stran od sveta, v katerem je odraščala. Ko se je igralka odločila, da bo otroka obdržala, je vedela, da to razmerje nima več prihodnosti, ampak …
“Nisem verjela v odnos z otrokovim očetom. V resnici, če sem iskrena, sem vedela, da se bo končalo in da bom ostala sama s svojim sinom. Ampak zdelo se je, kot bi mi ravno to dalo dodaten zagon.”
“Mislim, da je on rešil moje življenje”
Odločitev, da ne konča nosečnosti, jo je spremenila v odgovorno osebo, dala ji je moči in poguma ter – kot sama rada pove – rešila je njeno življenje.
“Čutila sem, kot da me je ta odločitev bolj jasno opredelila kot osebo, mi dala vpogled v to, da v resnici jaz želim biti jaz. V tistem trenutku sem morda imela potrebo po tem, da bi se počutila živo. Otroka v tej starosti nisem želela; želela sem neodvisnost, želela sem biti svobodna, da bi lahko letala kot ptica na nebu … Ampak ta otrok je dal mojemu bivanju smisel – mislim, da je on rešil moje življenje. On je odgnal destruktivno plat v meni. Če ga ne bi bilo, bi zelo verjetno šla po napačni poti.”
Preberite še:
Rojstvo nedonošenčka – moja zgodba
Njena družina se ni strinjala, ampak …
Starši se z njeno odločitvijo niso strinjali, a ji preprečili, da bi donosila, tudi niso. “To je bila moja prva večja odločitev v življenju. Odšla sem od doma in šest mesecev nismo spregovorili. Ko pa se mi je že začel videti trebušček, so se mi znova približali. (…) Danes je moj sin zanje dragocen biserček. Ne vem, kaj bi bilo z mano, če bi ga ne bilo tu; in ne vem, kaj bi storila brez staršev, ker so mi v veliko pomoč. Ko grem na delo, Cosimo ostane pri njih,” je še povedala za Vanity Fair.
Preberite še:
Mlada mamica izgubila bitko z rakom. To je njena zgodba.
Preberite še:
Zakaj bi trpela, če pa lahko izberem carski rez?
Preberite še:
Tole papež Frančišek svetuje mamicam
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.
