Svetopisemski maraton, ki letos praznuje 10 let, želi spodbuditi, da bi knjigo vseh knjig večkrat vzeli v roke in iz nje črpali navdih“Zgodba oživi. Bilo je tako, kot bi gledal film. Padeš v dogajanje,” so bile besede ene od številnih navdušenih udeleženk Svetopisemskega maratona. Ko se je pred 10 leti projekt začel, so nekateri najprej mislili, da bo kdo na Ljubljanskem maratonu tekel s Svetim pismom pod roko, a težko bi bili bolj v zmoti.
Ne tečejo ljudje, tečejo besede. Neprekinjeno, 24 ur na dan, en teden, letos med 27. januarjem in 3. februarjem – več preberite na tej povezavi – v kapeli Antonovega doma na Viču. Branje, ki seveda poteka na glas, je razdeljeno na dvourne termine. Te “pokrije” od pet do dvajset bralcev. Po vsej Sloveniji pa so razpršeni številni “mini”, nekajurni svetopisemski maratoni. Po njih so bili nekateri tako navdušeni, da so še isti večer prihiteli v Ljubljano na “veliki” maraton.
Preberite še:
Kaj za leto 2018 napoveduje Sveto pismo?
Preberite še:
Ste že slišali za svetopisemsko dieto?
Brez oklevanja z zajemanjem
Zgolj v prestolnici tako v tej svojevrstni svetopisemski “rekreaciji” sodeluje okrog 800 oseb. Namen akcije, ki je dobila že precejšnjo kilometrino, je, da bi bile svetopisemske vsebine (bistveno) večkrat na bralnem jedilniku kristjanov. Res pa je protislovno, da je, kot pravi Benjamin Siter, eden začetnikov maratona, kultura branja Svetega pisma na Slovenskem v povojih. Gre namreč za enega izvirov navdihov za versko življenje, ki se ga očitno obotavljamo zajemati.
Preberite še:
Zakaj je otroški dolgčas pravzaprav dobra novica
Nemudoma ga je “zadel” Janez Krstnik
“Že po nekaj minutah poslušanja prvega svetopisemskega maratona me je ‘zadelo’. Natančneje, to je bil citat: ‘Obrodite sadove, vredne spreobrnjenja’. Včasih koga nagovori že naštevanje imen,” Benjaminu tudi po desetih letih še vedno odzvanjajo besede Janeza Krstnika.
Pomembna komponenta vere je skupnost. In branje na glas, to za nekatere pomeni velik izstop iz cone udobja, je nekaj popolnoma drugega kot enako početje v varnem zavetju domačega naslonjača. Včasih je treba pač odriniti na globoko.
Preberite še:
Ko grešniki postanejo lešniki, hozana pa Suzana
Preberite še:
Film o nadškofu Vovku prejel pomembno priznanje v ZDA
