“Najboljši občutek je, ko lahko rečeš: Ljubim svoje življenje”Saša Einsiedler je mama petih otrok, ki se je po hudih preizkušnjah v življenju odločila, da se ne bo prepustila malodušju, ampak bo stvari vzela v svoje roke in naredila nekaj zase. Čeprav je imela uspešno radijsko in televizijsko kariero, je večere pogosto preživela v solzah, osamljena in z občutkom nevrednosti. Nato je prišla pomembna odločitev. Odločitev, da zagrize v življenje, v upanje in znova najde svoje sanje, ki jih je na poti uresničevanja želja drugim izgubila.
Danes je tako komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka, ima licenco za trenerko DreamBuilder in certifikat za trenerko Jack Canfield success principles. S svojimi izkušnjami pomaga vsem, ki se soočajo s slabo samopodobo in iščejo tisto svoje pravo poslanstvo v življenju. Je na poti uresničevanja svojih sanj in poudarja, da bi k temu morali stremeti prav vsi.
Januar se je že skoraj iztekel in lahko rečemo, da smo pošteno zakorakali v novo leto. Ste si za letošnje leto zadali kakšne posebne novoletne zaobljube?
Z zaobljubami je tako, da se jih ljudje držimo kakšne tri dni. Nekaterih se držimo morda štirinajst dni. Statistike kažejo, da se tam nekje po 14 dneh ali treh tednih že skoraj 60 odstotkov ljudi neha držati teh zaobljub. Sama si jih na tak način, kot sem si jih včasih, ne zastavljam več, zato ker vem, kje so te ovire znotraj nas, da se teh zaobljub ne držimo. V tolažbo vsem, ki to zdaj berejo, naj povem, da to, če se ne držimo zaobljub, ne pomeni, da mi nismo dovolj stanovitni ali odločni. Zelo veliko vlogo ima namreč pri tem naš um, ki naredi vse, da se ne bi držali zaobljub in da ne bi ničesar spremenili v svojem življenju.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Preberite še:
Šport ga je pokopal in mu tudi pomagal, da se je pobral
No, ne glede na zaobljube, sami ste morali v svojem življenju sprejeti in narediti kar nekaj sprememb. Kaj je bilo pri vsem tem vaše glavno vodilo?
Eden od najpomembnejših faktorjev so moji otroci. Od njih sem ves čas prejemala energijo in si želela biti, kot se reče, “sestavljena”. Vedela sem, da bom lahko dobra mama in koristna za svoje otroke takrat, ko bom svoje življenje postavila na temelje ter ko bom srečna in zadovoljna s svojim življenjem.
Prav tako sem spoznala, da če sama stvari ne bom spremenila, jih nihče drug ne bo namesto mene. Človek je vedno sam tisti, ki sprejme odločitev.
Moje glavno vodilo danes je zato: Za več veselja do življenja. Zdi se mi, da smo ljudje življenja preveč zreducirali na neke opravke, obveznosti. Služba, domov, kosilo, otroci, ocene, jeziti se. To ni bistvo našega življenja in mislim, da se premalo radostimo, premalo veselimo in smo premalo hvaležni za vse, kar imamo. Prav tako imamo pogled prevečkrat usmerjen v tisto, česar nimamo in kar ni dovolj dobro, premalokrat pa se zavedamo obilja, v katerem živimo.
Ker ste tudi sami morali graditi in izboljšati svojo samopodobo, danes verjetno toliko lažje prenašate to znanje naprej in tako pomagate tudi drugim. Kako bi predstavili to svojo zgodbo?
Če bi mene pred 20 leti kdo vprašal, kakšna je moja samopodoba, bi verjetno rekla, da v redu. Da se mi ne zdi, da je kaj narobe. Ampak okoliščine, v katerih sem se potem znašla v življenju (enkrat, dvakrat), so mi govorile nekaj, česar nisem vedela. Kasneje sem ugotovila, da je to, kar se nam dogaja, odsev tega, kar nosimo v sebi.
Moje partnerske zveze, ki se niso obnesle, in vse moje trpljenje ob tem je kazalo samo na to, kakšen je moj odnos do sebe. Kaj jaz mislim o sebi, koliko mislim, da zaslužim, in koliko mislim, da sem vredna.
Ko sem prišla do tega, da moja samopodoba ni ravno briljantna, takrat sem tudi ugotovila, da dokler ne bom tega spremenila, ne bom mogla spremeniti niti okoliščin, v katerih se znajdem. Ne bom mogla imeti partnerstev, v katerih me bo partner spoštoval, dokler ne bom jaz spoštovala sebe.
Tako sem šla sama skozi veliko faz rasti in spoznavanja sebe.
Preberite še:
Mlada mamica izgubila bitko z rakom. To je njena zgodba.
Preberite še:
Pasti lažne resničnosti in kaj najbolj vpliva na samopodobo naših otrok
Napisali ste tudi več knjig, vaša zadnja je priročnik za ženske z naslovom Moja samopodoba je moja odločitev. Katere so nekako tiste glavne težave današnje ženske, zaradi katerih ima slabo samopodobo?
Ko sem pisala knjigo in ko sem se srečevala z ljudmi, sem ugotovila, da smo si moški in ženske zelo podobni. Te naše prvinske rane nevrednosti so popolnoma enake tako pri moških kot pri ženskah. Zato z lahkoto berejo to knjigo tudi moški. Ampak ko je knjiga nastajala, sem imela v mislih žensko dušo, ker jo bolj poznam in ker sem se lažje poistovetila z ženskami.
Pri ženskah je težava ta, da imamo manjše zavedanje svoje vrednosti kot moški. Razlog zato je predvsem vzgoja, zaradi katere v sebi nosimo določene vzorce, ki predpostavljajo, kakšna bi ženska morala biti. Poleg službe bi morala, na primer, brez težav poskrbeti še za družino, ko pride domov, skuhati kosilo, malo potrpeti, da bo mož zadovoljen, in podobno. Se pravi oddelati še drugo službo ter ob tem pozabiti nase in na svoje potrebe.
In kako lahko ženska izstopi iz teh vzorcev in okvirjev?
Dejstvo je, da imamo v vsakem trenutku moč, da izberemo, kakšna bo naša prihodnost. Izberemo pa jo tako, da se zavemo svoje moči in odgovornosti, ki jo imamo do svojega življenja. Če opazim, da se ne počutim dobro v odnosu ali v službi, se vprašam: “Kaj mi ta moj občutek govori? Ali bi lahko bilo bolje in predvsem ali lahko jaz kaj naredim, da bi bilo drugače?”
Od kod pa lahko vsak posameznik črpa voljo za to, da nekaj spremeni v življenju? Lahko to naredi vsak?
Skoraj vsak. Težko je na to odgovoriti. Sama sem se sicer spraševala, zakaj moramo zboleti, se ločiti, izgubiti službo, nam mora nekdo umreti … Zgoditi se nam mora nekaj tragičnega, da potem res nekaj spremenimo. Zakaj nismo ljudje tako modri, da bi stvari spreminjali že prej in ne čakali, da so stvari že čisto na robu.
Je pa pri tem zelo pomembna samozavest. Samopodoba je sestavljena iz samospoštovanja in samozavesti. In ta samozavest je zavedanje, da čeprav ti ne gre dobro v življenju in padeš, da imaš v sebi to moč, da vstaneš in se pobereš.
Kaj bi svetovali ali kako bi motivirali tiste, ki v izboljšanju samopodobe vidijo zgolj prazne besede in nekaj, kar njim zagotovo ne bo nikoli uspelo?
Najboljši občutek je, ko se zjutraj zbudiš, odpreš oči in se razveseliš tega, da si odprl oči in da je pred tabo še en dan tvojega življenja. In najboljši občutek je, ko lahko rečeš: Ljubim svoje življenje.
Tega sama dolgo časa nisem mogla reči, zadnje čase pa se zalotim, da me prevzame en tak občutek zadovoljstva in sreče, da to rečem na glas. Ljubim svoje življenje in ga ne bi zamenjala z nikomer. To je moje življenje in je točno tako, kot mora biti, in je zame najboljše. Ampak do tega sem prišla šele z vsemi temi spremembami v načinu razmišljanja.
Ljudje si premalo upamo sanjati. Premalo si upamo želeti. Morda to tudi zato, ker so nas tako učili. Ampak vsak od nas ima v sebi to Božjo iskro. To življenje, ki hoče rasti in napredovati. Mi nismo zato tukaj, da bi kar obstali. V nas je ta Božja rast in verjamem, da ko enkrat nehaš sanjati in si želeti, pri čemer nimam v mislih samo materialnih stvari, potem je to res en tak začetek konca tvojega življenja.
Če imamo sanje, potem smo tudi notranje podprti s stvarstvom, s to Božansko pomočjo, da pridemo do teh sanj. Res verjamem v to, da so vse sanje, ki pridejo iz srca, uresničljive. Zato sanjajmo in si želimo in seveda potem tudi nekaj naredimo, da se te naše sanje uresničijo.
Na začetku ste dejali, da je danes vaše vodilo: Za več veselja do življenja. Kaj vse za več veselja potrebuje današnji človek?
Za več veselja potrebujemo več zavedanja hvaležnosti, več zavedanja tega, kar imamo. V kakšnem obilju pravzaprav živimo, čeprav se nam zdi, da nam cel kup stvari manjka. Morali bi se osredotočili na stvari, ki so v življenju res pomembne. Ne da pridemo iz službe domov slabe volje, ker je bilo tam nekaj narobe. To ni najbolj pomembna stvar v življenju. Bolj pomembno je to, da gojimo dobre odnose drug z drugim, predvsem s tistimi, ki jih imamo radi. Da se čutimo, da si pomagamo in da vemo, da nikoli nismo sami.
Preberite še:
To je film, ki ga Slovenci nismo smeli videti
Preberite še:
Smučarski podvigi papeža Janeza Pavla II.
Preberite še:
Pozabljeni Slovenci, ki so zgradili slovensko industrijo
