Mineva 260 let od rojstva duhovnika, pesnika, jezikoslovca, časnikarja in narodnega buditelja Valentina VodnikaValentin Vodnik se je rodil 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški v Ljubljani. Kot duhovnik je deloval v Ljubljani, na Bledu, v Sori, Ribnici in na Koprivniku nad Bohinjem.
Tam je prišel v stik z Žigo Zoisom, ki ga je povabil v svoj razsvetljenski krožek. Ta je močno vplival na Vodnikovo literarno in narodnobuditeljsko delovanje ter bil do smrti njegov mecen.
Preberite še:
Pozabljeni Slovenci, ki so zgradili slovensko industrijo
Jezikoslovec, urednik, pesnik, buditelj
Vodnik je napisal Veliko in Malo pratiko, bil urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novice. Velja za prvega slovenskega časnikarja, urednika in pisca šolskih učbenikov. Zanimalo ga je veliko področij: arheologija, numizmatika, rudarstvo, botanika, ornitologija. Pisal je priročnike za slovnico, učbenike in celo knjigo receptov in priročnik za babice.
Sestavil je nekaj učbenikov, med njimi tudi Abecedo za perve šole in slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v kateri je zapisal, da je treba “začeti vse nauke s tisto besedo, s katero nas je mati učila”.
Poznan je zlasti kot pesnik, čeprav pesnikovanje predstavlja manjši del njegovega ustvarjanja. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesmi za pokušino. Njegova poezija je bila preprosta, domoljubna, večkrat tudi satirična.
Preberite še:
Sloviti Slovenec, ki je ustvaril svetovno znamenitost
Preberite še:
Slovenski samostan, v katerem je tretja najstarejša lekarna v Evropi
Dramilo
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Pólje, vinograd,
gora, morjé,
ruda, kupčija
tebe rede.Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
Išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš,
ak nisi zaspan.Lej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
palca beraška,
prazen bokal.
V času Ilirskih provinc se je Vodnik navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov. Dosegel je uvedbo “kranjskega jezika” kot učnega jezika za osnovne in srednje šole na Kranjskem ter postal ravnatelj na gimnaziji v Šentjakobu v Ljubljani in šolski nadzornik.
Zaradi naklonjenosti Francozom so mu po vrnitvi pod avstrijsko oblast prepovedali delovanje v šolstvu. Umrl je 8. januarja leta 1819, pozabljen in izključen iz javnega življenja.
Preberite še:
Kako so duhovniki ubranili slovenski narod
Preberite še:
Revolucionarna misijonarja, ki sta pokristjanjevala Slovane
Vir: ukom.gov.si
