Pretresljiva izpoved Švicarja Daniela Pitteta, ki je več let doživljal zlorabe, a mu je bila dana milost odpuščanjaDaniel Pittet je bil v otroštvu žrtev pedofilskega duhovnika. V štirih letih je bil posiljen okoli 200-krat. Človeku, ki mu je uničil otroštvo, je odpustil, star komaj 11 let. Nedavno je njegova knjiga z naslovom Odpustil sem vam, h kateri je predgovor napisal sam papež Frančišek, izšla tudi v slovenščini.
Kakšno je otroštvo, ko nad človekom visi breme posilstva?
Zelo težko. Težava je v tem, da če že hočeš ali imaš priložnost o tem spregovoriti (s prijatelji ali specialistom), preprosto ne moreš govoriti o tem. Sam sem spregovoril samo zato, ker sem srečal osemletnika, ki se mi je izpovedal, da je bil posiljen. Ko sem ga vprašal, kdo ga je posilil, je rekel: pater Joel Allaz.
Ta moški je posiljeval tudi mene! Spoznal sem, da nisem edini. Sem veren, dobre odnose imam s škofom, zato sem poklical cerkvenega pravnika. Rekel sem mu, da sem bil pred leti posiljen in da moj posiljevalec še naprej posiljuje. Če ne bi bilo tega dečka, o tem gotovo ne bi nikoli spregovoril. Ni človeka, ki bi hotel govoriti o teh stvareh.
Preberite še:
“Ne bom več hodil v cerkev!”
Zakaj ste se odločili napisati knjigo? Vas ni bilo strah?
Sam ne bi napisal nič, saj to nikogar ni brigalo. Imel sem že družino, šest otrok. Božja previdnost je hotela drugače. Srečal sem se papežem Frančiškom. Prosil sem ga, da napiše predgovor k moji knjigi o redovnicah. Gre za majhno knjižico in pomislil sem, da bo branost poskočila, če bo predgovor napisal papež (smeh).
Papež je leto 2015 posvetil posvečenemu življenju, zato je bila knjiga prevedena v petnajst jezikov. Natisnili so pet milijonov izvodov. Ko sem znova obiskal papeža Frančiška, da bi se mu zahvalil za podporo, mi je rekel: “Daniel, v Vatikanu dela štiri tisoč ljudi, pa nihče od njih ne bi tako hitro napisal knjige. Od kod črpaš moč?”
Odgovoril sem: “Sveti Duh, sveti Jožef in sveta Terezija Deteta Jezusa.” Odvrnil je: “Ne, to ne more biti vse. Še nekaj mora biti.” Takrat sem se odprl in mu povedal, da me je štiri leta posiljeval pedofilski duhovnik. Objel me je in zajokal: “Če o tem napišeš knjigo, napišem predgovor.”
Preberite še:
Izčrpanemu duhovniku je Bog poslal neverjetno znamenje
Preberite še:
Grehi, ki ne potrebujejo spovedi?
Odpustili ste človeku, ki vam je uničil otroštvo. Veliko ljudi ne razume, kako je to mogoče.
Odpuščanje je težko. O tem me pogosto sprašujejo. Ko me je na enem od mojih predavanj nekdo to spet vprašal, je vstala neka gospa in rekla: “Priletela sem iz Ruande. Imela sem pet sinov in vsi so bili umorjeni pred mojimi očmi. Odpustila sem.”
Danes zjutraj sem obiskal grob blaženega Jerzija Popieluška. V muzeju visi velik portret njegove mame. Kaj je naredila ona? Takoj je odpustila morilcem svojega sina. Zakaj? Ker je hotela ostati pokončna, ker je hotela biti svobodna. Človek, ki ne more odpustiti (in velika večina ne zna odpuščati), se nikoli več ne vzravna, ni več svoboden. Kristjan sem in Sveti Duh mi je pomagal s svojo milostjo.
Preberite še:
Uspešni vohunski triler o Mariji končno v slovenskih kinih
Odpustili ste mu že kot otrok.
Imel sem enajst let. Tega nikakor nisem pričakoval. Poslušal sem pridige patra Allaza, videl ganjene poslušalce s solzami v očeh in pomislil: “Ta svinja lepo govori o Mariji, čez pet minut pa me bo posiljeval.”
Pomislil sem: v njem morata biti dve osebi – dober duhovnik in bolnik. Odpustil sem, ker mi je Bog dal tako milost. In za to mi nikoli ni bilo žal. Razumel sem: če sam ne bi bil posiljen in zlomljen, bi morda jaz kdaj komu uničeval življenje. Svojega življenja ne bi spreminjal niti za pikico. Sedaj sem svoboden, stojim na svojih nogah.
Odpuščanje osvobaja, a ne briše spomina. Čutite bes, ko se vračajo spomini?
Posilstva so se zgodila v štirih letih, bilo jih je okoli 200. Fotografiral me je … Res je, odpustiti je eno, pozabiti pa drugo. Pozabiti se ne da. Srečal sem se z okrog sto žrtvami patra Allaza – sedem od nas si jih je vzelo življenje. Sem krhek, ampak pričujem v imenu vseh teh, ki ne morejo govoriti.
Preberite še:
Pospravi garažo, ferrari prihaja!
Večina posiljevalcev ne prihaja iz cerkvenih krogov, zato ne razumem, zakaj Cerkev enkrat za vselej ne odstrani pedofilov … Prihajam iz Švice in zadeva je tu nova. Komisije delujejo šele nekaj let. Družba je dobro informirana, pa se vseeno nihče ne javi. Zakaj? Ker je o tem tako težko spregovoriti. Ljudje smo krhki. Kaj mi preostane? Molim za pedofile, da bi spoznali svojo zablodo in se spreobrnili. To pa je, kakor z vsako odvisnostjo na področju spolnosti, zelo težko.
Osebe, ki so jih zlorabljali duhovniki, večkrat ne izgubijo le vere, ampak zasovražijo tudi Cerkev. Ohranili ste vero – kako je to mogoče?
Ljudje to težko razumejo. Obstajajo društva za zlorabljene osebe. Pred mesecem dni je bila ustanovljena svetovna federacija in navezal sem stike. Med njim ni niti enega vernega človeka, zato moje knjige ne razumejo.
Mislijo, da me je Cerkev plačala, saj utrjujem podobo papeža. Po prevodih knjige v razne jezike sem postal prepoznaven. S tem nimam težav. Dobro je, lahko pričujem. Večji je problem z žrtvami, ki so spolno nadlegovanje doživele v lastnih družinah. Žrtev o zlorabljanju ne spregovori, saj jo lahko družina začne odrivati. Cerkev ne odriva žrtev, obdaja jih s skrbjo. Možnosti sta dve – žrtev lahko ostane žrtev, lahko pa obrne list in živi naprej. Izbral sem drugo.
Preberite še:
“Navadni smrtniki”, ki so se spreobrnili in postali svetniki
Niste jezni, ko pomislite, da so sobratje patra Allaza sumili, da je pedofil, in niso ukrepali, ko se je z vami zapiral v svojo celico? Niste imeli težav z vero, ko se na začetku cerkveni dostojanstveniki niso prav posebej potrudili, da bi se problem s patrom rešilo?
Pater je vedel, kaj počne. Njegovi sobratje so sumili. Samostanski vratar je enkrat razbil šipo na vratih in zakričal: “Posiljuješ otroka?! Pusti ga!” Allaz mu je v odgovor siknil: “Utihni ali pa letiš iz samostana.” Kaj je lahko naredil? Pomislimo na družino.
Ali menite, da bo deklica, ki jo posiljuje oče, to povedala bratu ali mami? Tudi moji bratje so bili zlorabljeni, kar sem slučajno izvedel po dolgih letih … Name se obrača veliko žensk, ki jih je zlorabljal dedek ali stric – ne vedo, ali se bodo sploh lahko poročile!
Kakšno podobo o spolnosti ima taka oseba? Boji se, misli, da je to nekaj umazanega. Poročil sem se s 37 leti. Svoji bodoči ženi sem povedal, da sem bil zlorabljen. Vprašala me je, ali sem tudi sam posiljevalec. Odgovoril sem ji, da seveda nisem. Prosila me je, da grem k psihiatru. In sem šel. Spomnim se, kako zelo sem se bal prvega spolnega stika s svojo ženo. Bal sem se, da jo bom ranil, da česa ne bom naredil prav … To zlomi človeka za vse življenje.
Duhovniku, ki vas je zlorabljal, niste le odpustili, ampak ste se z njim tudi osebno srečali. Je bilo težko?
Nisem ga hotel videti. Srečanje je odsvetoval tudi moj psihiater. Po drugi strani pa sem mu hotel dati glas v svoji novi knjigi. Ko sem prebral njegovo besedilo, sem pomislil: “Ubogi človek! Veliko bolj je nesrečen od mene!”
Zapeljal sem se do samostana, kjer je stanoval. Spominjal sem se ga kot močnega, 160 kilogramskega moškega, a pred seboj sem zagledal skrivljenega krhkega starca, ki se je opiral na hojico. Nisem ga prepoznal. Predstavil sem se mu in ni me spoznal.
Pozneje me je resnobno ogledoval. Ponudil sem mu čokolado, mu podaril album o Fribourgu in mu rekel: “Če hočeš skupaj z mano priti v nebesa, moraš prositi odpuščanja. Če to narediš, se bova srečala v nebesih.” Razjokal se je. Objel sem ga in odšel. Sploh me ni pretreslo. To je milost.
Preberite še:
Namesto da otroke učite molitvic, jim pripovedujte o Jezusu
Kako je zloraba v otroštvu vplivala na vaše življenje? Leta psihoterapije, trdo delo … Se vsaj malo počutite kakor Job, tako preizkušen, a kljub vsemu zvest Bogu?
(nasmeh) Bližje mi je Marija Magdalena. O njej bi rad napisal knjigo. Bila je prostitutka, a je srečala Jezusa. Tri leta je hodila za Njim. Ko je Jezus vstal od mrtvih, bi se lahko najprej prikazal svoji mami ali učencem, pa se je prikazal njej. Marija Magdalena lahko naredi zelo veliko za vse, ki trpijo, posebej za zlorabljene.
Intervju je bil najprej objavljen v poljski izdaji Aleteie. Prevedel ga je Rok Pogačnik.
Preberite še:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti
Preberite še:
Garaško zakulisje nastopanja v priljubljeni slovenski nadaljevanki
Preberite še:
Slovenska družina v Venezueli potrebuje našo pomoč
