Krščanska demokracija je bila po drugi svetovni vojni povezana predvsem z dvema državamaV Sloveniji bodo najverjetneje v začetku junija parlamentarne volitve. Za zdaj ankete med strankami največ možnosti za posamično zmago pripisujejo Listi Marjana Šarca, desnosredinski SDS in levosredinski SD.
Med desnosredinskimi strankami ankete vstop v novi parlament napovedujejo tudi krščanskodemokratski NSi, medtem ko SLS javnomnenjske napovedi ne obetajo zanesljivega preboja v parlament.
Koliko bo dobila desna sredina?
Glede na trenutno javnomnenjsko razmerje moči, ki pa se lahko do volitev seveda še spremeni, bo za desno sredino (to so stranke SDS, NSi in SLS, ki so na evropski ravni povezane v Evropski ljudski stranki) uspeh že, če bo preprečila ponovno ustavno večino levih in levosredinskih strank.
ELS
Evropska ljudska stranka (ELS) je združenje desnosredinskih strank, ki združuje krščanskodemokratske ter konservativne in konservativno-liberalne stranke.
V Avstriji krščanski demokrati zmagoviti
Precej bolj uspešna je desna sredina v sosednji Avstriji, kjer je krščanskodemokratsko-konservativna Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) na čelu z mladim Sebastianom Kurzem oktobra lani zmagala na predčasnih parlamentarnih volitvah (dobila je 31,4 odstotka glasov) ter s svobodnjaki sestavila vlado.
A gledano s perspektive daljšega zgodovinskega obdobja je moč avstrijskih krščanskih demokratov oziroma konservativcev precej manjša kot v preteklosti. Od leta 1945 do 1986 je namreč ÖVP (ta je povojna naslednica stranke avstrijskih krščanskih socialcev) vedno dosegla več kot 40 odstotkov, od leta 1990 do danes pa samo še enkrat (leta 2002). Pogosto je podpora stranki padla tudi pod 30 odstotkov.
Nemška in italijanska krščanska demokracija
Krščanska demokracija je bila po drugi svetovni vojni povezana predvsem z dvema državama – Italijo in Nemčijo. V Nemčiji oziroma Zahodni Nemčiji so po drugi svetovni vojni vlade večinoma vodili krščanskodemokratski kanclerji. Najbolj znana sta katolika iz Porenja Konrad Adenauer in Helmut Kohl.
Od leta 2005 Nemčijo vodi krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel, ki je protestantka iz nekdanje komunistične Vzhodne Nemčije. Tako kot v Avstriji tudi moč nemških krščanskih demokratov ni tako velika kot v preteklosti.
Nemški krščanski demokrati bodo potrebovali pomladitev
Med letoma 1953 in 1994 je CDU v zavezništvu s programsko sorodno bavarsko CSU na volitvah v bundestag vedno dosegla več kot 40 odstotkov glasov (leta 1957 tudi več kot 50 odstotkov), od leta 1998 pa ji je to uspelo samo še enkrat (leta 2013).
Na lanskih parlamentarnih volitvah je CDU/CSU sicer zmagala, a s slabimi 33 odstotki dosegla najslabši volilni izid po letu 1949. Nemški krščanski demokrati se tako soočajo z izzivom, kako preprečiti nadaljnje padanje podpore. CDU je sicer razdeljena na tri struje: na krščanskosocialno, gospodarsko-liberalno in vrednotno konservativno.
Nekdaj mogočna italijanska Krščanska demokracija
V naši zahodni sosedi Italiji so kar 45 od 51 vlad, ki so se zvrstile med letoma 1945 do 1994, vodili krščanskodemokratski premierji. Najbolj znan med njimi je Alcide De Gasperi, ki poleg Nemca Adenauerja in francoskega krščanskega demokrata Roberta Schumana velja za očeta zdajšnje Evropske unije.
A v 90. letih prejšnjega stoletja je stranka italijanskih krščanskih demokratov (DC) zaradi korupcijskih afer doživela zaton in se politično razdrobila, prazen prostor na desni sredini pa je nato zapolnil milijarder Silvio Berlusconi.
Krščanski demokrati tudi na levici
Po drugi strani pa se je veliko italijanskih politikov, ki so pripadali levemu krilu krščanskodemokratske stranke, po zatonu stranke pridružilo levim strankam. Takšen primer je Romano Prodi (član krščanskih demokratov med letoma 1963 in 1994), ki je pozneje vodil dve italijanski vladi (med letoma 1996 in 1998 ter 2006 in 2008) in bil dolgo glavni Berlusconijev tekmec.
Bodo pa naši zahodni sosedi to nedeljo volili nov parlament. Po zadnjih anketah bo med strankami največ glasov dobilo populistično Gibanje pet zvezdic nekdanjega televizijskega komika Beppa Grilla, drugi bodo levosredinski demokrati. Z vidika političnih taborov bo relativno večino glasov dobila desnosredinska koalicija, v kateri je najmočnejša Berlusconijeva stranka Naprej Italija. A vprašanje je, če bo zbrala dovolj glasov za sestavo vlade.