Nasvet in pojasnilo psihologaAli je ADHD (sindrom motnje pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo) sploh prava motnja glede na to, da večina otrok kaže le nekatere simptome in še te le občasno? Kako lahko starši vedo, ali ima njihov otrok ADHD?
ADHD je psihološka motnja in desetletja raziskav na tem področju to izjavo tudi potrjujejo. Ena največjih napačnih predstav o ADHD je ta, da ljudje mislijo, da lahko otrok razvije ADHD zaradi stvari, kot je pomanjkanje discipline. To ne drži.
Raziskave so pokazale, da je ADHD nevrološka motnja, do katere pride zaradi nepravilnega delovanja v sprednjem delu čelnega možganskega režnja, ki koordinira vedenje in motoriko. Nadzoruje t. i. izvršilno funkcijo. Če ponazorim s primerom ‒ to je recimo sposobnost, da vemo, da ni vljudno skakati v besedo, če nekdo govori. Gre za sposobnost, da se upiramo impulzom. Predstavljajte si otroka, ki bi želel biti tiho in tako ustreči staršem, a tega ne more storiti, če se še tako trudi.
Preberite še:
Čudežni stavek, ki bo spodbudil vaše otroke, da bodo vztrajali
Kako lahko ugotovimo, ali ima otrok ADHD?
Večina otrok pokaže simptome ob različnih priložnostih. Ena izmed možnosti, kako ugotavljati, ali je otrokovo vedenje prešlo iz zgolj faze na konkretno težavo, je, da smo pozorni na tri komponente:
- pogostost,
- intenzivnost in
- trajanje.
Otroci se na primer pogosto neprimerno obnašajo pri sveti maši. A če dobro pomislimo, je zelo težko prepričati otroka, da mirno sedi 45 minut ali eno uro. Zato je pomembno, da opazujemo, ali se takšno otrokovo vedenje pojavlja tudi v drugih situacijah.
Preberite še:
Enkratna ideja dveh Slovenk, ki spreminja življenja otrok po vsem svetu
Preberite še:
Malček in jutranje oblačenje brez prerekanja?
Nihče ni kriv
V primeru, ko ima otrok ADHD , je najpomembnejše, da za to nikogar ne krivimo. Prvi korak je, da poiščemo strokovno pomoč oz. strokovnjaka, ki se ukvarja prav s tem področjem. Ta bo natančneje pojasnil, kaj konkretno otrok doživlja.
Dobro je vedeti tudi, da se ta sindrom da zdraviti in da v tem niste sami, saj je še veliko drugih družin, ki se spopadajo s to težavo. Za konec pa še to: bodite pripravljeni aktivno vključiti se v otrokovo zdravljenje. Tako bo tudi otroku veliko lažje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Vas skrbi za otroke? Molite k njihovim angelom varuhom
Preberite še:
Starši in učitelji, kako pa vi kaznujete otroke?
