Janeza Evangelista Kreka so sodobniki opisovali kot katoliškega ljudskega tribuna, revolucionarja v talarju in genija širokih množic
“Po očetu je Krek podedoval gorenjsko energičnost, po materi ribniško šegavost,” je o Kreku, ki se je rodil 27. novembra 1867 v Sv. Gregorju nad Sodražico, zapisal publicist in politik Ivan Dolenec. Očetov rod je namreč izviral iz Selške doline, materin pa iz Sodražice.
Krek in dunajski krščanski socialci
Mladi Krek se je odločil za duhovniško pot. Julija 1888 je imel tako na Brezjah svojo novo mašo. Že jeseni istega leta je ljubljanski škof Jakob Missia nadarjenega mladeniča poslal na Dunaj, kjer je do leta 1892 nadaljeval študij bogoslovja.
Na Dunaju se je Krek seznanil z delovanjem krščanskih socialcev, ki jih je vodil poznejši dunajski župan Karl Lueger. Po vrnitvi v domovino je dunajsko velemestno krščanskosocialno doktrino uspešno prilagodil slovenskemu kmečkemu okolju.
Preberite še:
Red, ki se je v Slovenijo vrnil po 200 letih
Triumvirat Šušteršič ‒ Krek ‒ Lampe
Krek je poleg Ivana Šušteršiča in Evgena Lampeta spadal med tri najbolj zaslužne katoliške politike, ki so Slovensko ljudsko stranko (SLS) popeljali na oblast na Kranjskem.
Leta 1897 je bil Krek prvič izvoljen za poslanca državnega parlamenta na Dunaju. Ta mandat je končal leta 1900. Znova je za državni parlament kandidiral leta 1907 in bil državni poslanec vse do svoje smrti. Od leta 1902 do svoje smrti leta 1917 je bil tudi poslanec kranjskega deželnega zbora.
Preberite še:
Voditelj slovenskega naroda, ki so ga izgnali v Bosno
Karizmatični politik, ki je imel tisoč govorov
Krek je bil temperamenten in dinamičen človek. Slovel je kot karizmatičen politik in odličen govornik, ki je znal navdušiti množice. V času svoje politične kariere je imel skupaj tisoč govorov pred množicami.
S svojim bojem za dvig gmotne in duhovne blaginje delavskih in kmečkih slojev na Slovenskem je bil zlasti priljubljen med preprostimi ljudmi. Veliko občudovalcev je imel tudi med laično inteligenco. Bil je mentor katoliških delavskih organizacij, svoj organizacijski talent je med drugim pokazal tudi pri vodenju Zadružne zveze.
Afera Theimer
Kot priljubljen politik je bil tarča liberalcev in njihovega časopisja. Leta 1913, pred kranjskimi deželnozborskimi volitvami, je liberalni časnik Slovenski narod, nad katerim je imel roko liberalni prvak Ivan Tavčar, sprožil afero Theimer.
Uradnica kmetijskega ministrstva na Dunaju Camilla Theimer je namreč časopisu poslala pisma, ki jih je njej pošiljal Krek. Ta pisma naj bi dokazovala, da je s Krekom intimno prijateljevala.
Preberite še:
To je bil slovenski politični velemojster
Prva slovenska “fake news” afera
V politično navijaškem zanosu, da bo liberalcem uspelo končno uničiti političnega nasprotnika, je novinar Slovenskega naroda Miroslav Malovrh objavljal poleg pravih pisem Theimerjeve tudi lažne dokumente, s katerim je hotel obremeniti Kreka.
V svojih spominih je liberalni prvak Ivan Hribar, ki je imel več moralnih zadržkov do objavljanja laži kot Tavčar, opisal, kako je prišel na uredništvo časnika in spraševal Malovrha, zakaj objavlja očitno lažne informacije in kaj namerava storiti zdaj, ko so ga zasačili pri laži. A je Malovrh brez kančka slabe vesti odvrnil: “Naprej bomo lagali. Dokler nam ljudje ne bodo verjeli.”
Kljub tem lažnim novicam je Krek politično preživel afero Theimer, tudi zato, ker ga je podprl kranjski deželni glavar in politični velemojster Šušteršič.
Boj med Krekom in Šušteršičem
Šušteršič je Kreka podprl navkljub temu, da sta znotraj SLS stala na vse bolj nasprotnih bregovih. Njuna tabora sta si bila še bolj vsaksebi po izbruhu prve svetovne vojne. Če je bil Šušteršič do konca zvest habsburški monarhiji in je zavračal povezovanje s pravoslavnimi Srbi, Krek ni bil nezaupljiv do Srbov, ki jih je leta 1909 v govoru v kranjskem deželnem zboru skorajda ljubkovalno poimenoval “naši Napolitanci” (gre za namig na italijansko združevanje, ko so se Napolitanci, to je Neapeljčani z juga Apeninskega polotoka, združili s severnimi Italijani, op. p.).
Med balkansko vojno leta 1912 je Krek o Srbih govoril kot o slovenskih bratih. Svoje simpatije do Srbov je dokazoval tudi z besedami, da vse slovenske reke tečejo proti Beogradu, nobena pa proti Dunaju. Krek je tudi zagovarjal stališče, da so Slovenci, Srbi in Hrvati en narod.
Krek ne dočaka jugoslovanske države
Leta 1915 je bil, če je verjeti Lampetu, pripravljen celo žrtvovati koroške in štajerske Slovence, da bi s pomočjo avstrijskih vojaških krogov, ki naj bi bili naklonjeni trializmu, kranjske in primorske Slovence priključil k hrvaški državi.
Krek konca habsburške monarhije in ustanovitve jugoslovanske države ni dočakal. Umrl je za posledicami srčne kapi 8. oktobra 1917 v Šentjanžu na Dolenjskem. Njegov politični naslednik je postal njegov tesni sodelavec, štajerski Slovenec Anton Korošec. Ta je tako kot Krek zagovarjal ustanovitev jugoslovanske države, a je bil tudi privrženec slovenske avtonomije znotraj te države.
Glavna vira članka: Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, spletna stran Slovenska biografija (Ivan Dolenec)
Preberite še:
Molčeči genij, ki je dosegel to, kar ni uspelo še nobenemu Slovencu
Preberite še:
Kako so duhovniki ubranili slovenski narod