Nekaj drugega bi se morali naučiti prejTako kot odrasli se tudi otroci prepirajo. Bratci, sestrice, tudi prijatelji. Pisali smo že o tem, zakaj je dobro dovoliti, da se otroci prepirajo, tokrat pa bomo pogledali, zakaj ni dobro, da bi otroke silili, da se opravičijo.
Zapis na spletni strani Motherly o tem, kako naučiti otroke odgovornosti na vseh področjih v življenju, pravi:
Če bo vaša hči prizadela svojega bratca, je ne silite, da se mu opraviči. V tistem trenutku namreč opravičilo ne bo iskreno in tudi bratcu ne bo pomagalo. Namesto tega raje prisluhnite njenim čustvom in jo povprašajte o tem, kaj jo je privedlo do tega, da se je tako odzvala.
Potem, ko se bo počutila bolje, jo vprašajte, kaj lahko stori, da se bodo stvari med njo in bratcem popravile. Morda bo pripravljena, da se opraviči, ni pa nujno. Namesto tega se bo morda raje odločila, da mu prebere pravljico, da mu pomaga pri kakšnem opravilu ali pa ga bo samo močno objela.
Tako se bodo otroci naučili, da ima njihovo vedenje do drugih določeno ceno in da so odgovorni za to, da stvari popravijo, ko naredijo škodo. Ker pa jih ne silite, so otroci sposobni, da izberejo svoj način, kako bodo nastalo situacijo popravili oziroma se opravičili, ob katerem se bodo dobro počutili in ga bodo tudi v prihodnje lažje ponovili.
Preberite še:
Kako vzgajati otroke, da bodo bolj hvaležni in veseli
Otrokom prisluhniti in jih učiti odgovornosti
Marsikdo bo morda ob tem pomislil, da izogibanje opravičilu ni najboljša ideja, saj je pomembno, da se otroci znajo opravičiti. A tudi do tega bodo prišli sčasoma. Na začetku je predvsem pomembno to, da otrokom prisluhnete. Če je treba, sedite z vsakim posebej. Ni torej pomembno samo to, da jim pustite, da se prepirajo, ampak tudi da jim prisluhnete, zakaj se prepirajo.
Tako se boste tudi vi veliko naučili in boste otrokom lažje pojasnili, kako naj se spopadajo s svojimi čustvi. Če so bili prizadeti, jim moramo pojasniti, da se na to ne smejo odzvati tako, da tudi sami nekoga prizadenejo.
Ko jim boste dali priložnost, da popravijo škodo, ki so jo naredili (ko so na primer prizadeli bratca, sestrico ali prijatelja), je to že začetek učenja sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja. To pa je tudi osnova za to, da priznamo, da smo naredili nekaj narobe.
Če se namreč otroci ne bodo naučili, da imajo njihova dejanja določene posledice, potem je tudi učenje tega, da se opravičujo, brez smisla. Opravičilo namreč nima pomena, če otrok ne razume, da je to, kar je naredil, narobe, in da mora to popraviti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Naučil sem se odpustiti in zdaj sem srečen
Preberite še:
Mama: Pri nas doma ne kričimo!
Preberite še:
Pustite, da je otrokom kdaj tudi neprijetno. Zakaj?
