“Ločitev prizadene človeka na vseh ravneh njegove osebnosti: na telesni, čustveni in duhovni”Ločitev je lahko ena izmed najbolj travmatičnih izkušenj v posameznikovem življenju. Prizadene predvsem partnerja in njuno ožjo družino, a tudi širšo družino, prijatelje. Življenje se obrne na glavo, še toliko težje pa je vse to prestajati brez podpore, pogovora, spodbude.
Skupnost razvezanih v Cerkvi – SRCE je namenjena vsem, ki imajo izkušnjo razveze. Jezuit p. Tomaž Mikuš v skupnosti opravlja delo duhovnega vodje. Z njim smo se pogovarjali o tej pereči temi, za katero se zdi, da tudi Cerkev nanjo še išče prave odgovore.
Kot duhovni vodja sodelujete v kar nekaj skupinah, kjer je osrednja tema zelo težka. Kako to, da ste se odločili, da pomagate ljudem, ki se znajdejo v stiski? Kaj je vaša osebna motivacija?
Sem jezuit in grem, kamor sem poslan. A sem bil zelo vesel, da mi je provincial namenil to poslanstvo. Kot Družba Jezusova smo se odločili, da bomo spremljali razvezane.
Moja osebna motivacija je, da sem s tistimi, ki trpijo. S tistimi, ki so doživeli mnogotere življenjske travme in preizkušnje. To področje mi je blizu.
Preberite še:
“Če bi res razumeli, kaj ta odločitev pomeni, se zanjo ne bi odločili”
Preberite še:
6 znakov, da potrebujete zakonsko terapijo, čeprav zakon ni v krizi
Ločitev je zagotovo ena od preizkušenj, ob kateri pogosto ne najdemo potrebne opore in podpore. Zakaj je tako?
Ko pomislimo na ločitev, običajno pred seboj nimamo celote. To je travmatičen dogodek v posameznikovem življenju, ki pa ne prizadene samo njega, ampak tudi njegovega partnerja, najožjo družino, širšo družino, še prijatelje in župnijo. Posledice ločitve so široke. V resnici je težko najti nekoga, ki ne bi poznal nekoga, ki je ločen, in ne bi bil zaradi tega tudi sam prizadet.
Ločitev prizadene človeka na vseh ravneh njegove osebnosti – na telesni, čustveni in duhovni. Ločitev je smrt v vsakem pomenu besede – smrt odnosa, družine in sanj. Z ločitvijo umrejo sanje o družini, o srečnem življenju. Umre pa tudi odnos. Ločitev je povezana še z drugimi izgubami, na primer z izgubo otrok, premoženja, s slabšim materialnim stanjem. Celo z izgubo domačih živali. V ločitev je tako vpletenega ogromno žalovanja.
Njena posledica je tudi izolacija. Tvojega kroga prijateljev, ki si ga imel, ni več. Ostanejo ti redki prijatelji. Del tvoje ožje družine gre na tvojo stran, del na partnerjevo. Pogosto je treba spremeniti kraj bivanja, kar je še en velik življenjski stres. Pri vsem tem dogajanju in žalovanju ločene osebe potrebujejo veliko pomoči in podpore.
Verjetno se srečujete z zelo različnimi primeri. Obstaja morda kakšen skupni imenovalec ali najpogostejši razlog, zaradi katerega se dogajajo razveze?
Je nekaj skupnih imenovalcev. Eden od pogostih razlogov je nezvestoba. Drugi pogost razlog je nasilje. Fizično, verbalno, čustveno, spolno nasilje. Tretji razlog je finančne narave. Vzrok teh težav je lahko zasvojenost z igrami na srečo in edini način, da zaščitiš sebe in svoje otroke, je, da se ločiš in se tako finančno zavaruješ. Različne zasvojenosti so prav tako pogost razlog za ločitev, na primer zasvojenost s pornografijo je v ZDA razlog za kar polovico ločitev.
Ločitev bomo najlažje razumeli, če jo primerjamo z nesrečo izgube noge. To je torej nekaj, česar ne moremo povrniti, si pa hkrati želimo, da bi čim prej lahko spet hodili. Pomembno je, da si vzamemo čas za okrevanje in da se rana ločitve zaceli. Vsekakor ne pomaga, če takoj začnemo nov odnos in nadomestimo izgubljeno nogo s protezo. Če bi to naredili v resničnem življenju, se rana ne bi zacelila. Šele potem, ko si zacelimo rane, iščemo nov odnos. Nekateri žal poskušajo čim prej najti varnost v novem odnosu, kar pa pogosto ni najboljša odločitev.
Preberite še:
Ko pride do ločitve ‒ izkušnje in nasveti treh ločenih mam
Na tem področju je še vedno je veliko obsojanja – tudi Cerkve. Zdi se, kot da ne najde pravega odgovora v zvezi z vprašanji, ki se pojavljajo. Kaj bi se po vašem mnenju na tem področju moralo spremeniti?
Glavno poslanstvo Cerkve vidim v tem, da celi rane, ki nastanejo ob ločitvi, da spremlja posameznike v procesu žalovanja, ki ga prestajajo, da jim ponudi varen prostor, kjer lahko okrevajo od travme ločitve, in da jih spodbudi v procesu odpuščanja in sprave. Pomembno je namreč odpustiti partnerju in drugim ter živeti dalje.
Zame bi bil cilj dosežen takrat, kadar bi si dva zakonca, ki sta se ločila, lahko spet segla v roke in bila spravljena drug z drugim.
Ločitev je nekaj, kar je težko preprečiti, kadar gredo stvari tako daleč, da porušenega zaupanja in občutka varnosti med dvema ni več mogoče vzpostaviti. A obstajajo pari, ki se znajdejo v krizi, vendar bi na neki točki še lahko rešili svoj zakon. V svetu obstaja program Retrouvaille za poročene pare, ki se spopadajo s težavnimi izzivi v svojem odnosu. Super bi bilo, če bi ta program postal del poslanstva slovenske Cerkve.
Sicer je Cerkev v Sloveniji odigrala pomembno vlogo na področju gradnje, ohranjanja in poglabljanja zakonskega odnosa in družin, in to s številnimi zakonskimi skupinami, ki jih imamo. Na tem področju je bilo veliko storjenega. Kadar pa se zgodi ločitev, moramo posameznikom pomagati, da vidijo, kje so tudi sami naredili napako in pripomogli k ločitvi. Ali na začetku partnerske zveze ali pozneje v zakonu. Sprejeti morajo svoj del odgovornosti, pa čeprav majhen. To jim pomaga razumeti sebe, da ne bi ponavljali istih napak.
Po eni strani se danes pari razhajajo z veliko lahkoto, po drugi pa zlasti v krščanskem okolju starši, prijatelji, okolica velikokrat spodbujajo, naj par vendarle vztraja, čeprav ne gre več. Če ne drugega, zaradi otrok. Obstaja jasna meja, kdaj vztrajati in kdaj raje ne?
Razvezani pravijo, da se spomnijo trenutka, ko so začutili, da je položaj že tako nevaren, da morajo narediti ta korak in oditi ter s tem rešiti sebe in svoje otroke. Nekateri so rekli tudi, da so čakali predolgo in da bi bilo bolje, če bi ta korak naredili prej.
Težko je reči, kdaj je ta trenutek. Večina teh, ki pridejo v Skupnost Srce, je čakala do zadnjega trenutka, šele ko so izčrpali vse možnosti, so se odločili za ta korak.
Nekateri se za razvezo odločijo prehitro, ker niso pripravljeni počakati in narediti vsega, da bi ohranili odnos. Vsekakor menim, da je najprej treba poiskati vse oblike pomoči, ki so na voljo, in šele potem sprejeti odločitev za ločitev.
A nečesa se moramo zavedati. Z razvezo je konec zakonske zveze, družina pa ostane. Kljub temu, da se en par loči in zakon razpade oz. je spoznan za ničnega, pa družina ostane za vedno. Dobi le drugačen status, in sicer to postane družina ločenih staršev. Mama in oče ostaneta za vedno.
Preberite še:
Ali naj se ločim, ker v zakonu ne občutim ljubezni?
Po ločitvi je življenje spremenjeno – kaj so najtežje preizkušnje in stiske, s katerimi se spopadata ločenca? Kako se spopasti z njimi?
Življenje po ločitvi se radikalno spremeni in tega se najbolj bojimo. Tako kot se bojimo zapuščanja in tega, da bi ostali sami.
Sploh za žene je to zelo težko, ker je ogromno opravil, ki jih je do takrat opravljal mož, potem pa morajo kar naenkrat prevzeti skrb in odgovornost za vse. Je pa to lahko tudi nov izziv. Ločitev je sicer res predvsem smrt nečesa, vendar je hkrati tudi kal novega življenja. Naučiš se nekaterih stvari, ki ti jih prej ni bilo treba znati.
Izzivov je več. Prvi je zagotovo materialni, saj so stroški višji, ko ostaneš sam. Če na primer mož ne plačuje preživnine, je izziv še toliko večji, v tem primeru je pomoč staršev ali ožjih sorodnikov zelo dobrodošla.
Pomemben je čustveni vidik. Naenkrat se znajdeš v izolaciji. Sam. Ne veš več, komu zaupati, ker te je sram tega, kar se je zgodilo. Ena od posledic je, da imaš slabšo samopodobo. Ne počutiš se več privlačnega, ampak se počutiš nezaželenega, ponižanega. Bolj si ranljiv. Sram te je iti v cerkev k maši, saj niti ne veš več, ali sploh še lahko greš k obhajilu, čeprav ločitev ni ovira, da bi prejeli obhajilo. Na to vpliva nezvestoba, saj si v tem primeru v stanju greha.
Po ločitvi se lahko pojavijo tudi depresija, obup in druga težka čustvena stanja. Ljudje pogosto potrebujejo mesece ali celo leta, da se spet postavijo na noge.
Ob pomoči je to verjetno vseeno hitreje.
Zagotovo. Če pomislimo na to, da je posledica ločitve izolacija, je skupina za samopomoč odgovor na to. Skupina ti ponuja varen krog, kjer lahko žaluješ. Krog, kjer lahko najdeš nove prijatelje, ki razumejo tvojo stisko, ker so jo doživeli sami. V skupini tako najdeš razumevanje, povezanost, pripadnost in hkrati prostor, kjer se od drugih lahko učiš in rasteš.
In da ne zanemarimo duhovnega vidika. Najdeš ljudi, ki te tudi duhovno podpirajo in molijo zate.
Ustvariti si novo življenje po ločitvi. Marsikdo je deležen očitajočih pogledov, ko si ga ustvari. Kakšen je vaš pogled na to?
Cerkveni zakon velja vse življenje, razen če ga cerkveno sodišče razglasi za ničnega. Toda Jezus nam pušča svobodo pri odločitvah, zato moramo tudi mi spoštovati vsako odločitev posameznika in mu pomagati, biti z njim.
Tudi v skupnosti Srce imamo nekaj parov, ki so ločeni in ponovno poročeni. Vendar je do tega prišlo po tem, ko so okrevali.
Naša reakcija po ločitvi je lahko zelo različna. Lahko smo tako ranjeni, da je že misel, da bi bili z nekom ogrožajoča in na to niti ne pomislimo. Lahko pa iščemo varnost in uteho v novi vezi kmalu po ločitvi. Ne eno ne drugo ni najboljše.
Če se nekdo odloči, da bo svoje življenje posvetil otrokom in družini ter ne razmišlja o novi zvezi, je prav, da to spoštujemo. Če si pa nekdo želi ustvariti novo zvezo je pa tudi prav, da to spoštujemo. Pri tem jim je treba samo pomagati, da to novo življenje ne bo nova polomija.
Preberite še:
Kaj vam lahko pomaga, ko je zveze konec?
Preberite še:
Tanka je črta med pravičnostjo in maščevanjem
Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti
