“Med molitvijo nas je peljal na mesto, kjer so spuščali čolne. Pomagal je ženskam in otrokom ter jih šepetaje tolažil in opogumljal”Zgodbo čezoceanke Titanik, ki je potonila v noči na 15. april 1912, pozna vsak. Vsaj iz istoimenskega filma iz leta 1997, v katerem blestita Leonardo Di Caprio in Kate Winslet. Romantična drama nam predstavi sicer izmišljeno zgodbo dveh mladih zaljubljencev, ki pa ni nič bolj dramatična od 2.224 resničnih zgodb oziroma življenj, ki so se v tihi, mrzli noči obrnila na glavo.
Tragedija je zahtevala več kot 1.500 smrtnih žrtev. Čas med 23.40, ko je Titanik zadel v ledeno goro, in 2.20, ko je izginil pod gladino ledeno hladnega Atlantskega oceana, je bil zaznamovan z obupom, paniko in jokom.
Luč in upanje so v grozo noči prinašali požrtvovalni junaki, ki so tako ali drugače reševali življenja. Večkrat za ceno svojega. Eden izmed njih je Thomas Byles, duhovnik.
Duhovnik in boksar
Thomas Byles se je rodil 26. februarja 1870 v Leedsu kot Russel David Byles mami Louisi in očetu Alfredu, ta je bil protestantski pastor. Z devetnajstimi leti je začel študirati v Oxfordu, kjer se je spreobrnil v katolištvo in si nadel ime Thomas po svojem velikem vzorniku, svetem Tomažu Akvinskem.
Pozneje je študiral v Rimu, kjer so ga pri 32 letih posvetili v duhovnika, kmalu pa je postal župnik v angleškem mestecu Ongar. Bil je znan kot učen mož, dober pridigar in predan duhovnik. V lopi za cerkvijo je celo organiziral in vodil tečaj boksanja, ko je izvedel, da so med njegovimi župljani tudi športni navdušenci.
Maša pred potopom
Mlajši brat William, ki je živel v New Yorku in kot Thomas postal katoličan, ga je prosil, da bi vodil njegovo poroko. Svoje potovanje čez ocean je Thomas začel 10. aprila 1912 v Southamptonu, kjer se je kot potnik drugega razreda vkrcal na nepotopljivi Titanik, ladjo, ki je odplula na svojo krstno plovbo.
Na nedeljsko jutro 14. aprila je maševal za potnike drugega in tretjega razreda. V angleščini in francoščini je pridigal, kako so molitev in zakramenti podoba rešilnega jopiča, ki ga potrebujemo, ko se ladja našega duhovnega življenja potaplja. Ni vedel, da je daroval zadnjo sveto mašo v svojem življenju.
Talar v ledenem oceanu
V trenutku, ko je Titanik istega večera zadel v ledeno goro, se je Thomas Byles sprehajal po palubi in molil brevir. Spustil se je v prostore tretjega razreda in prestrašene potnike miril, blagoslavljal in spovedoval.
V velikem samoobvladovanju mu je uspelo ljudi zbrati k skupni molitvi rožnega venca. Ko je bilo jasno, da se bo ladja potopila, je potnike iz tretjega razreda vodil na palubo, kjer jim je pomagal v rešilne čolne.
Bertha Moran se je spominjala: “Med molitvijo nas je peljal na mesto, kjer so spuščali čolne. Pomagal je ženskam in otrokom ter jih šepetaje tolažil in opogumljal.”
Dvakrat so mu ponudili mesto v rešilnem čolnu, ponudbo je obakrat zavrnil. Ko so spustili zadnji rešilni čoln, je s skupino več kot stotih ljudi kleče molil rožni venec in jih s svojimi besedami pripravljal na srečanje z Bogom. Bližal se je potop in krma Titanika se je nevarno dvignila iz vode. Skupaj so zmolili kesanje in dal jim je odvezo. Duhovnik je ostal vse do konca. Njegovega trupla niso nikoli našli.
Iz bele v črno
Brat William se je poročil 20. aprila. Brooklynski časopis je poročal, da sta se ženin in nevesta takoj po obredu odpravila domov in se preoblekla v črnino. Vrnila sta se v cerkev, na mašo zadušnico za Williamovega brata.
Istega leta sta potovala v Rim, kjer ju je sprejel Pij X., ki je Thomasa Bylesa označil kot “mučenca za Cerkev”.
Proces za beatifikacijo junaškega duhovnika, ki je v ledeni noči dal svoje življenje, je škofija Brentwood odprla aprila 2015.
Preberite še:
Pozabljeni mož, ki je napovedal slovensko prihodnost
Preberite še:
Kako so duhovniki ubranili slovenski narod
Preberite še:
Molčeči genij, ki je dosegel to, kar ni uspelo še nobenemu Slovencu
