Sveti Favstini Kowalski je Jezus govoril o moči Božjega usmiljenjaNa prvo nedeljo po veliki noči praznujemo nedeljo Božjega usmiljenja. Praznik je uvedel sv. Janez Pavel II. po navodilih, ki jih je v videnjih prejela poljska redovnica sv. Favstina Kowalska. Jezus ji je naročil, naj naslika njegovo podobo s posebnim namenom. Za redovnico, neveščo v slikanju, je bila to neizvedljiva naloga. Kljub temu je nastala slika Jezusa z dvema snopoma žarkov, ki se je razširila po vsem svetu.
Preberite še:
Molitev, da bi dan začeli s hvaležnostjo
Preberite še:
Boter mora biti molitveni “odvetnik” varovanca, “tudi če je ta na najhujših drogah”
Podoba Jezusa z dvema žarkoma
“Obljubljam, da se tisti, ki bo častil to podobo, ne bo pogubil. Že na tem svetu mu obljubljam zmago nad sovražniki, posebno še v smrtni uri. Jaz, Gospod, ga bom varoval kakor svojo čast. Žarki na sliki označujejo kri in vodo, ki je pritekla iz globine mojega usmiljenja takrat, ko je bilo moje srce, umirajoče na križu, prebodeno s sulico.”
Tako je v dnevnik zapisala s. Favstina. Jezusovo naročilo, naj podobo in z njo povezano sporočilo o moči Božjega usmiljenja ponese v svet, je vzela z vso resnostjo. Vse svoje napore, težave, žrtve je darovala v ta namen.
Preberite še:
“Poredneži”, ki so postali svetniki
Preberite še:
Svetnica iz Kopra, ki je napovedala dan svoje smrti
V dnevniku je zapisala Jezusovo naročilo: “Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja. Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči.”
Ob velikih milostih, ki jih je Jezus obljubil na nedeljo Božjega usmiljenja, je posebno varstvo namenil tudi vsem tistim, ki bodo širili češčenje Božjega usmiljenja.
Preberite še:
Film o Frideriku Baragi. Kako so si ga zamislili Američani
“Ljudi, ki bodo širili češčenje mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje kakor mati svoje otroke. V smrtni uri bom njihov rešitelj, ne sodnik. V tej zadnji uri duša nima drugega varstva kot moje Usmiljenje. Blagor tistim, ki se že v zemeljskem življenju potopijo v moje usmiljenje, ker jih ne bo zadela sodba. /…/ Preden nastopim kot pravičen sodnik, pridem kot KRALJ USMILJENJA. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.”
Rožni venec Božjega usmiljenja
Sv. Favstini je Jezus razodel tudi molitev rožnega venca Božjega usmiljenja. “Ljudje, ki molijo rožni venec Božjega usmiljenja, bodo deležni Božjega usmiljenja, posebno v smrtni uri. /…/ Človeštvo ne bo doseglo miru tako dolgo, dokler se z vsem zaupanjem ne priporoči mojemu usmiljenju. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k usmiljenemu Srcu, in dal jim bom svoj mir. /…/ Če boste ta rožni venec molili pri umirajočem, se bo umirila Božja jeza, neskončno usmiljenje pa bo zaradi trpljenja Božjega Sina objelo dušo umirajočega.”
Devetdnevnico Božjega usmiljenja lahko molimo ob vsakem času, posebej primerno pa je, da jo molimo pred nedeljo Božjega usmiljenja, od velikega petka do bele nedelje, kot pripravo na praznik Božjega usmiljenja. Vsak dan molimo po določenem namenu.
Kako moliti rožni venec Božjega usmiljenja?
Rožni venec namesto običajnih molitev na prve tri jagode molimo: oče naš, zdravamarijo in vero. Pri vseh petih desetkah molimo:
a) Pri velikih jagodah: Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.
b) Pri malih jagodah (desetkrat): Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.
Na koncu dodamo (trikrat): Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.
Kako veliko moč ima molitev, je Jezus razodel s. Favstini: “Moli stalno ta rožni venec, ki sem ti ga razodel. Kdor ga bo molil, mu bom podelil veliko usmiljenje že v življenju, posebno pa ob smrti.”
Članek je bil objavljen v tedniku Družina, št. 16.
