Kanonične evangelije je Cerkev priznala za pristne prenašalce apostolskega izročila, ki so navdihnjeni od Boga. Obstajajo samo štirje: Matejev, Markov, Lukov in Janezov evangelij. To je konec 2. stol. v svojem delu Zoper krivoverstva jasno zagovarjal sv. Irenej Lyonski (3,11,8−9). Cerkev je njegovo idejo nenehno ohranjala in na koncu pri določitvi kanona Svetega pisma na Tridentinskem koncilu (1545−1563) predlagala za versko resnico.
Preberite še:
8 vprašanj o katoliškem bogoslužju, ki zanimajo nekatoličane
Sestava evangelijev temelji na tem, kar so apostoli videli in slišali, medtem ko so živeli z Jezusom, in na tem, kar so doživljali ob njegovih prikazovanjih po vstajenju od mrtvih. Da bi izpolnili Gospodovo naročilo, so apostoli takoj začeli oznanjevanje dobre novice (ali evangelije) o njem in o zveličanju, ki ga je prinesel vsem ljudem. Razkropili so se in ustanovili krščanske skupnosti v Palestini in zunaj nje (v Antiohiji, v mestih Male Azije, v Rimu itd.). Izročila so se v skupnostih izoblikovala v pripovedi ali nauke o Jezusu, in sicer vedno pod vodstvom apostolov, ki so jim bili priča.
Preberite še:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo
Na tretji stopnji razvoja so ta izročila zapisali, in sicer so jih sestavili v pripoved v obliki življenjepisa o Jezusu. Tako so nastali evangeliji za potrebe skupnosti, ki so jim bili namenjeni. Prvi evangelij je bil verjetno Markov ali morda izdaja Matejevega evangelija v hebrejščini ali aramejščini, ki je krajša od sedanje; drugi trije so podobni tej literarni vrsti. Pri pisanju je vsak evangelist izbral nekatere izmed mnogih stvari, ki so se prenašale, druge je združil in vse skupaj prilagodil značaju neposrednih bralcev.
Preberite še:
Kaj ob evangelistih počnejo krilate zverine?
Vsi štirje evangeliji so bili deležni apostolskega ugleda, kar odraža dejstvo, da so bili prejeti in posredovani kot besedila apostolov ali njihovih neposrednih učencev: Marko je bil učenec sv. Petra in Luka sv. Pavla.
Preberite še:
Izzivalna modna kombinacija za Instagram, posneta v cerkvi
Apokrifni evangeliji so tisti, ki jih Cerkev ni sprejela kot del pristnega apostolskega izročila, čeprav so bili običajno podpisani z imenom enega izmed apostolov. Pojavljati so se začeli zelo zgodaj, in sicer so omenjeni že v drugi polovici 2. stol. Vendar ti evangeliji niso bili deležni apostolskega ugleda štirih priznanih evangelijev, številni izmed njih so poleg tega vsebovali nauke, ki niso bili skladni z apostolskim naukom.
Preberite še:
Kje imajo mesto v cerkvi družine s predšolskimi otroki?
Beseda “apokrifen” je sprva pomenila “tajen, prikrit”, saj so obstajali zapisi, ki so bili namenjeni posebni skupini posvečenih in so se znotraj skupine tudi ohranjali; kasneje beseda pomeni nekaj nepristnega in celo krivoverskega.
Sčasoma se je število apokrifnih evangelijev precej povečalo, in sicer z željo, da bi podali podrobnosti iz Jezusovega življenja, ki v kanoničnih evangelijih niso omenjene (npr. apokrifni evangeliji o Jezusovem otroštvu), in da bi nauke, ki so različni od splošnega cerkvenega nauka, pripisali kakšnemu apostolu (npr. Tomažev evangelij). Origen iz Aleksandrije (leta 245 po Kr.) je zapisal: “Cerkev ima štiri evangelije, krivoverci jih imajo mnogo.”
Glede na podatke svetih očetov je znanih “apokrifnih evangelijev”, ki so se ohranili zaradi krščanske milosti, in tistih, ki so bili kakorkoli zapisani na papirus, nekaj več kot petdeset.
Prispevek je iz knjige Juana Chapa 50 vprašanj o Jezusu.
Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti
Preberite še:
Bila je ujetnica časa, rak pa jo je naučil, kako reči ne
Preberite še:
Kako biti žena, mamica in podjetnica? “Delujem na fotosintezo”
