Zakaj ravno maj?Že stari Grki in Rimljani so mesec maj posvetili poganskim boginjam, povezanim s plodnostjo in pomladjo. Tudi nekatere druge zahodne kulture so maj imele za mesec življenja in materinstva.
Že na začetku zgodovine Cerkve so maja praznovali pomemben Marijin praznik, leta 1815 pa je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. Pobožnost, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem majskem drevesu (Maibaum).
Na območju današnje Slovenije so prve šmarnice imeli leta 1851 v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtstoletnika Jerneja Lenčka. Za šmarnično branje so imeli molitvenik Mesec Marije, ki ga je iz francoščine leta 1842 prevedel bogoslovec Davorin Trstenjak. V knjigi je bilo 31 premišljevanj in na koncu še opis nekaterih Marijinih Božjih poti. Trstenjakov namen je bil navdušiti Slovence za novo pobožnost. Knjižica je bila kmalu razprodana in je bila leta 1856 ponatisnjena.
Zakaj šmarnice?
A šmarnice so Slovenci hitro vzeli za svoje in se zbirali ob Mariji, še preden je bilo napisano prvo šmarnično branje. Majska ljudska pobožnost je dobila ime po naslovu šmarnic Janeza Volčiča iz leta 1855. Branje je imelo preprost naslov Šmarnice Marii naši Materi darovane.
Ime pobožnosti izvira iz imena cvetic, ki maja najlepše cvetijo in so jih prinašali k Mariji, po nekaterih virih pa bi lahko bilo povezano tudi z Marijinima praznikoma, ki so ju ponekod imenovali tudi veliki in mali šmaren.
Preberite še:
10 stvari, ki jim je Marija rekla ne
Preberite še:
“V kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje”
Razcvet šmarnic
Šmarnična pobožnost se je začela hitro širiti. Ljudje se niso zbirali samo v cerkvah, ampak tudi po vaških kapelah. Ponekod so postavili šmarnične oltarčke tudi po domačih hišah. Kjer niso imeli vaških kapel, so sezidali nove, posvečene Mariji. Najbolj znan primer je v župniji sv. Petra pri Mariboru.
Tam je že leta 1854 takratni župnik Marko Glaser goreče priporočal šmarnično pobožnost. Ker je bilo ljudem iz bolj oddaljenih krajev težko vsak dan prihajati v cerkev, so že naslednje leto sezidali po vaseh devet Marijinih kapelic, kjer so imeli sami vsak večer šmarnice. Zadnji majski dan so se zbrali ob kapelicah v večjem številu in v procesiji odšli k sklepni pobožnosti v župnijsko cerkev. Šmarnična pobožnost se je ohranila do današnjih dni. Ljudje so obhajali šmarnice tudi v času komunističnega totalitarizma kljub nasilju in grožnjam.
“Spet kliče nas venčani maj”
Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih. Prav v času razširjanja majske pobožnosti je slovensko slovstvo dobilo največ nabožnih pesmi. Res niso bile vse umetniške, a so s primerno melodijo vernikom segle globoko v srce.
Pesmi so začeli zbirati v zbirke in jih izdajati v obliki pesmaric. Prvo takšno zbirko je izdal duhovnik Blaž Potočnik leta 1827. Zaradi velikega zanimanja so jo morali trikrat ponatisniti.
Prirejeno po prispevku Karla Smodiša v tedniku Družina.
Preberite še:
Veste, zakaj pravimo, da nekdo “bije plat zvona”?
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko zmolimo zdravamarijo
