Ko gremo k maši, nismo nujno (bili) pridniNa poti do cerkve sem nedavno srečala bežno znanko. Ustavili sva se in si izmenjali nekaj besed. Ko je izvedela, da sem namenjena k maši, je pričakovano vzkliknila: “O, pridna! Kar sama greš? Res si pridna …” Mislila sem si svoje in odhitela naprej.
Nekaj dni kasneje, ko sem pripetljaj že potlačila nekam globoko v svojo spominsko kapaciteto, pa se je dogodek skoraj do potankosti ponovil! Le da je šlo za klepet z drugo osebo. Venomer ponavljajoča se beseda “pridna” me je precej vznemirila …
Preberite še:
Nismo pujski, ki pojedo vse, kar se jim nasuje v korito
Preberite še:
Poročiti se ali le “vseliti se”?
Že od nekdaj, zadnje čase pa še malo bolj, sem pozorna na besede, ki mi jih ljudje izrečejo, in se poskušam zavedati teže vsake izmed njih. Seveda jih je včasih modro vzeti z rezervo, saj smo ljudje – roko na srce – pogosto nagnjeni k nepremišljenemu blebetanju … Toda “pridna”?
Kdo sploh je priden? Predstavljam si ubogljivega otroka, to so nam vcepili v glavo že v rani mladosti. Pa dresiranega psa, priden kuža! In kdo je še priden? Kdor rad in veliko dela? Kdor izpolnjuje dolžnosti, zahteve, ukaze? Kdor se lepo obnaša, kdor ne povzroča nevšečnosti? … Kdor gre k maši?
Preberite še:
Bližina, ki najlepše zapolni praznino dolgčasa
Preberite še:
Neznosno breme namišljene popolnosti
Akhem! Sem res pridna, ker grem k maši? Vedno sem mislila, da priden človek želi nekomu ugajati, je priden z razlogom. Če grem torej k maši … ugajam Bogu? Gotovo. In če ne grem? Tudi.
Pa vendar nisem pridna, ker grem k maši. Če bi bila res “pridna”, najbrž ne bi potrebovala maše. Jezus je sam rekel, da se je prišel posvečat grešnikom – in hvaležna sem, da je tako.
Zdaj sem razčistila pri sebi: ko gremo k maši, nismo nujno (bili) pridni. Kot pribito pa drži, da nas je Gospod vselej neizmerno vesel in da nas z veseljem sprejema ter pobira tudi (bolje: predvsem) takrat, ko se naslikamo pred njim … nič kaj pridni. ☺
Članek je bil objavljen v tedniku Družina, št. 18.
Preberite še:
Njegovi junaki so zlo premagovali z bistroumnostjo, ne s pištolo
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Preberite še:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo
