Ali lahko povsem razumemo drugega?
“Če so v otroštvu starši ali stari starši zelo manipulirali z otrokom in se pretirano čustveno navezovali nanj, se je ta otrok naučil, da je ljubezen to, da smo vedno na razpolago in uporabni. Tak otrok se lahko zelo ustraši, ko je pozneje nekdo do njega iskreno empatičen,” je v pogovoru povedala družinska terapevtka Barbara Simonič.
Barbara je mama, žena, zakonska in družinska terapevtka ter supervizorka v okviru Frančiškanskega družinskega inštituta, predavateljica na študijskem programu Zakonski in družinski študiji na Teološki fakulteti v Ljubljani in enoti v Mariboru. Z njo smo se pogovarjali o empatiji, eni od osnovnih človekovih potreb.
***
Preberite še:
Koristni nasveti za obvladovanje otroške muhavosti
Preberite še:
“Moje otroštvo je bilo daleč od ideala, a sem zanj neizmerno hvaležna”
Koliko empatije ste bili deležni v primarni družini?
Mislim, da je bila mera ravno pravšnja. Empatije je deležen vsak ne glede na to, kakšne starše ima. S to sposobnostjo se že rodimo. Otrok že zelo zgodaj zaznava vzdušje v družini, zna prebrati obrazne izraze pri mamici, očetu in to ga lahko pomiri ali pa vznemiri. Ko je otrok v družini opažen, je to zanj prva potrditev, da sploh obstaja. Bolj kot starši resno jemljejo njegovo stisko, bolj ima občutek, da je vreden, da ga nekdo res začuti. Prav zaradi teh empatičnih odzivov se začne oblikovati otrokov jaz, če tega ni, jaz zakrni ali je samopodoba popačena.
Seveda je mogoče empatijo razvijati tudi pozneje, vendar je treba v to vložiti bistveno več napora.
Vživljanju v druge smo nekateri bolj, drugi manj podvrženi, odvisno od odprtosti in sprejemanja drugih. Stvari okoli sebe zaznavamo tudi, če ne bi hoteli. Od nas je odvisno, ali se na dražljaje odzovemo sočutno, naklonjeno, prijazno in v stiski pomagamo sočloveku ali se obrnemo stran, ker nas stiska presega. Sadisti pa uživajo v trpinčenju drugih in prav tako premorejo empatijo, a človeka še dodatno prizadenejo, ko spoznajo njegove šibke in ranljive točke. Empatija je izjemno pozitivna naravna danost, ki pa se lahko obrne tudi v nekaj, kar drugi zlorabi.
Tako kot potrebujemo za dihanje zrak, je empatija nujno potrebna za lep odnos. Zraka ne opazimo, vendar zelo občutimo, ko ga zmanjka. Tudi z empatijo je tako. O njej ne razmišljamo, zelo pa začutimo, kadar je primanjkuje. Je temelj rahločutnih in sočutnih odnosov, saj nam pomaga razumeti doživljanje drugega. Lahko bi rekli, da je prvi pogoj za povezovanje in poglabljanje odnosa.
Preberite še:
Kako uničiti moškega svojega življenja
“Empatija ima v sebi odrešenjsko moč in potencial, saj odpira osebo k drugemu in jo dela sprejemljivo za njegove vplive,” sem prebrala v vaši knjigi. Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se to zgodi? Kako vnašate empatijo v svojo družino?
Govorila bom bolj o empatičnih odzivih, ki seveda niso popolni. Če smo preutrujeni, se zagotovo ne bomo sočutno odzvali na vse, kar opazimo. Včasih nam to preprečujeta strah in negotovost. Rekla bi, da je strah glavna ovira, da niti sebi ne zaupamo, da se bomo prav odzvali.
Pomembno pa se mi zdi, da ohranjamo spoštovanje in damo drugemu dovoljenje, da čuti in doživlja, kar pač čuti in kakor pač doživlja. Vseeno je, ali nam je to všeč ali ne. Otrok si lahko želi marsikaj in to lahko razumemo ter mu povemo, da od nas tega pač ne bo dobil. Če vemo, da že predolgo igra igrice na računalniku, lahko razumemo njegovo željo, da bi s tem nadaljeval, mu to tudi ovrednotimo in priznamo, vendar vseeno zahtevamo, da ugasne računalnik.
Preberite še:
“Moški in ženska sta drug drugemu kot češnja na vrhu torte”
Brez tega, da bi vsaj poskušali razumeti, kako je drugemu v njegovi koži, oz. da bi zaznali njegovo doživljanje, drugega pravzaprav zanikamo; mu damo vedeti, da nima prav. Toda kako nima prav, če to res doživlja? Empatija je nujna v soočanju s konflikti in pri njihovem razreševanju. Brez nje se lahko hitro znajdemo v začaranem krogu prepira, obtoževanj, obramb, ogroženosti … Ljudje potrebujemo najprej občutek, da smo slišani, priznani, šele potem smo pripravljeni slišati tudi drugi vidik. Vživljanje v drugega, razumevanje in priznavanje njegovih čustev še ni strinjanje z njim. Moramo pa biti toliko v stiku s seboj, da nam je jasno, kaj je naše in kaj ni. Včasih je potreben tudi pogum, da si to razmejitev priznamo.
Vzemimo na primer otroka, ki zvečer tarna, da ne more zaspati, ker se boji volka. Kako bi do njega pristopili empatično?
Otrokov strah je treba vzeti resno, čeprav se odraslim lahko zdi povsem neumen. Ne se mu posmehovati, niti tega omalovaževati, še manj prezirati in ni treba biti pokroviteljski. Tak otrok je v stiski, v stresu.
Pogovarjajmo se z njim o tem strahu. Nekoč me je petletni sin resno vprašal, kako me bo našel v nebesih, če bo tam velika gneča. Bil je prav zaskrbljen. Začutila sem njegovo stisko in mu na koncu pogovora dejala, da bom jaz poiskala njega. To ga je pomirilo. Lahko bi ga pa kar odrezala, češ, o kakšnih bedarijah razmišlja, saj ne bom kar umrla.
Včasih starši zaradi svojih stisk, ko ne vedo, kaj bi rekli, otroka ne vzamejo resno in prezrejo njihova doživljanja. Bolje bi bilo, če bi otroku priznali, da pač nimamo vseh odgovorov, ostali ob njem in mu prisluhnili.
Preberite še:
Ko nismo več stare 20 let in si vseeno želimo lepih prsi
Do kakšnih spoznanj ste prišli, ko ste raziskovali vživljanje v drugega? Kaj vas je najbolj presenetilo?
Globlje odnose dejansko spustimo skozi telo. Čeprav vemo, da izkušnja ni naša, se v našem telesu dogajajo isti kemični odzivi, ko podoživljamo izkušnjo drugega; naši možgani se uglasijo nanj. Če npr. poslušamo prijatelja,ko govori o svoji stiski, smo lahko čisto prepoteni ob tem; ali pa imamo mrzle roke, ko nam pripoveduje o grozi, ki jo je doživel. Ravno tako nam filmi lahko vzbudijo žalostna občutja, čeprav se nam tisti dan ni zgodilo nič hudega.
Lahko imamo projekcije o drugih, razne fantazije in predstave, ko pa se vživimo v drugega in mu resnično prisluhnemo, se nam odkrije velika skrivnost. Z empatijo, ko si res dovolimo videti osebo in njeno dostojanstvo, mnogo predsodkov odpade. Spoznamo, da je druga oseba, ki ima svoje želje in dojema svet zelo iz sebe, tako kot jaz, in je enako vredna ne glede na to, kaj počne, in četudi se z njo ne strinjam in so ji stvari drugače pomembne, kot so meni.
***
Sposobnost empatije imamo od rojstva; rodimo se kot pravi eksperti za nebesedno komunikacijo. Preden razumemo in znamo jasno povedati, zaznamo vzdušje in se ne moremo odločiti, kaj bomo čutili. To, kar zaznamo, je najpomembnejša informacija, ki nam da kontekst in nakaže, ali je povedano resnično ali ne.
Preberite še:
Je bila “spolna revolucija” res najboljša pot za resnično osvoboditev žensk?
In vendar lahko tudi to zanikamo …
Ja, zaradi naših izkušenj, strahov, ogroženosti, obrambnih mehanizmov, ki jih razvijamo skozi življenje. Če so v otroštvu starši ali stari starši zelo manipulirali z otrokom in se pretirano čustveno navezovali nanj, se je ta otrok naučil, da je ljubezen to, da smo vedno na razpolago in uporabni. Tak otrok se lahko zelo ustraši, ko je pozneje nekdo drug do njega iskreno empatičen. Ne zna namreč razlikovati med pristnim zanimanjem in tem, da bo spet izkoriščan, posrkan, da bo spet moral drugemu služiti.
Tak odrasli se bo raje umikal iz odnosov in si ne bo dovolil globljega stika z drugimi, saj se je naučil, da se ne moreš zanesti na druge in da moraš sam poskrbeti zase. Toda tudi v takem ranjenem človeku še vedno ostaja hrepenenje po tem, da bi bil zares opažen, upoštevan, razumljen, občuten, da bi ga resno jemali. Ko to ranjena oseba dobi, občuti, da sme obstajati, da sme biti pristna in resnična.
***
“Pri empatiji mi vstopamo v drugega, drugi pa vstopajo in vdirajo v nas in našo zavest,” ste zapisali v vaši knjigi. Kako si terapevti pomagate, da vas notranje doživljanje drugih ne posrka povsem?
Zelo nam pomaga supervizija; to, da lahko podelimo z drugimi terapevti, kje smo občutili recimo nemoč. Sicer pa je potrebno imeti stalno pred očmi, da gre za stisko drugega, da terapevt ne more nič narediti namesto klienta. Lahko pa mu pomaga širiti perspektivo, videti stvari v drugačni luči, razumeti, da se je npr. neka groza, ki jo še vedno občuti, dogajala dolgo nazaj in je sedaj ni več.
Spomini nanjo so lahko težki, grozni, odmevajo in terapevt jih pomaga postaviti tja, kamor sodijo, in jim dati ime: travma, nesreča, zloraba … Terapevt se mora toliko spremljati in biti v stiku s seboj, da če čuti, da ima klientov preveč, ali če je v kakšni izredni življenjski okoliščini oz. če ga kaj telesno ali psihično obremenjuje, vse to sebi prizna in ne dela tega prek sebe in na silo.
Preberite še:
Skrivnost čistega in urejenega doma? Najdete jo v Svetem pismu …
Bi lahko rekli, da vam vera pomaga pri vašem delu?
Brez vere v najširšem pomenu besede ne bi mogla delati. Če ne verjameš recimo v moč odnosov, lahko kar zaključiš terapevtsko delo. Vedno moraš verjeti, da nekaj bo; čeprav ne gre vedno v želeno smer, niti ne veš, kako se bodo stvari odvijale. Odnosi so vedno tudi skrivnost. Pogoj za resničen odnos pa je empatija.
Toda tudi empatija ne da vseh odgovorov, da nastavek, da laže vstopiš v misli in čustva drugega, nikoli pa ne bomo mogli vedeti vse resnice o drugem; saj je človek tudi samemu sebi skrivnost. Samo Bog nas do potankosti pozna in samo njemu pripada končno spoznanje, ki ga mi kot ljudje ne bomo nikoli imeli.
Kristus je bil zelo empatičen; obračal se je na posameznega človeka, ga klical in nagovarjal, upoštevajoč njegovo individualnost in osebnost, zaznamovano s preteklostjo in trenutnimi razmerami. Prav tako ne moremo prezreti njegove drže, ko je s pristno bolečino spremljal človekovo stisko.
Celoten intervju je bil objavljen v Naši družini, prilogi tednik Družina.
Preberite še:
En dan, dve evropski kolajni za slovenskega mojstra
Preberite še:
“Predstavljajte si, da bi v Slovenijo prišlo milijon beguncev. Kaj bi naredili?”
Preberite še:
Pevka, skladateljica, inštrumentalistka, voditeljica. Slepota za Anjo ni ovira
