“Izhodišče je odločitev, da sestopiš iz površnosti, naglice in se usedeš,” v intervjuju razmišlja p. Karel GržanPater Karel Gržan je človek širokih obzorij in zanimanj. Tako širokih, da je včasih njegova radovednost že prevelika in presega telesne moči, na kar ga je zelo očitno opozorila možganska kap pred osmimi leti. Zato je pri svojem delu bistveno bolj pazljiv.
Vseeno pa je njegov urnik še vedno zelo napolnjen. P. Gržan je kaplan v Solčavi, veliko predava in vodi razna srečanja, gostuje v medijih, napisal je okrog 40 knjig … V delu pogovora z Aleteio, ki ga je obiskala na njegovem čudovitem domu v okolici Luč, je spregovoril predvsem o izgorelosti in spopadanju z njenimi posledicami.
Zdi se, da človek na višini ali v samoti lažje razmišlja, rešuje težave. Katera so najdragocenejša spoznanja, do katerih ste prišli tu gori na Konjskem vrhu?
Tu sem osem let. Bolj, ko sem blizu samemu sebi, bolj sem blizu Bogu in vsemu, kar me obdaja v resničnosti. Izhodišče je odločitev, da sestopiš iz površnosti, naglice in se usedeš. Imam kapelo, v kateri se vračam k notranjemu jazu in v zaznavo Božjega jaza.
Že stari Grki so govorili o povezanosti velikega vesolja z malim. Če poznaš makrokozmos, boš poznal tudi samega sebe in obratno. Kot ima vesolje točke preseganja, vstopna mesta v nove dimenzije, tudi človek v notranjem jazu že sega v sveto in Božje. Če želimo, da bo imela naša religija tudi dimenzijo presežnosti, ne le zunanjih izrazov, ne smemo biti tuji samemu sebi. Iti moramo v stičišče med Bogom in samim seboj.
Zakaj in kako doktorja literarnih ved tako navdušuje hlev?
Ker sem pregorel. Ne le enkrat, celo trikrat. Ob neki taki priložnosti so mi podarili kobilico. Ko sem duhovni napor začel povezovati s fizičnim delom, s hlevom, me je to rešilo, da zmorem vse napore. Sicer je nemogoče. Živim miselno zelo intenzivno. Kar naprej se soočam z izzivi. Brez prizemljenosti, stika z zemljo in hlevom, ne bi zmogel. Spet bi pregorel. Mislim, da ne bi več vandral po tem svetu.
Preberite še:
Karel Gržan: V opombah si dam več duška, zato jih tako radi berejo
Zanimate se za številne stvari. Izzivi, ki ste jih omenili, so vaši nastopi, predavanja, pogovori, pisanje knjig in seveda kaplansko delo.
To te “jemlje”. Treba je najti mesto, kjer se spet obnoviš in se duhovno uravnovesiš v povezanosti z Bogom. Svoje srčne moči krepim z domačimi, najbližjimi. Telo pa se mora sprostiti, tu zelo pomaga mati Zemlja. Ta stik in pomiritev najdem v hlevu. Konjička nimam ne za ježo ne za delo, ampak za druženje, ravnovesje.
“Bistvena se mi zdi sposobnost umika v tihoto. Ta omogoča vstop v notranjost lastnega jaza. Tam se povezujejo vtisi, misli, doživetja. Če človek ni tuj sebi in notranjosti, tudi ni tuj tistemu, kar se stika v njem samem. Vedno me presenečajo kartuzijani, karmeličanke, klarise, ki živijo zelo odmaknjeno, a poznajo srž problema določenega časa. Pri ljudeh, ki so na videz odmaknjeni, se v povezanosti z Bogom po njegovem navdihu prebujajo zelo zanimive rešitve. “
Kdaj ste ugotovili, da ste svoje telo preveč gnali?
Če se ne ustaviš, ti o preobremenjenosti vselej sporoči telo. Najprej te opominja, zato sem si zdaj nekaj tednov vzel za počitek, prižigajo se lučke. Če jih zavestno spregledaš, te telo ustavi in ti ne dovoli, da nadaljuješ v tej smeri. Če je ustavitev takšna, da te strezni in nimaš hujših posledic, je to fino. Včasih pa so poškodbe trajne.
Mene je leta 2010 zadela možganska kap. V svojem bistvu sem zelo radoveden. Ne zadovoljim se s površinskimi odgovori, iščem srž problema, zanimivosti določenega področja.
Preberite še:
Zgodilo se je nenadoma, “bolelo me je, kot bi me nekdo razsekal na tisoč delov”
Kako ste se odzvali po tem “zlomu”?
To je bil šok. Najhujše je, ker ne moreš biti več “priden”. Zelo smo navajeni biti “pridni” in ustrezati pričakovanjem. Bolj kot so drugi neusmiljeni do nas, smo mi neusmiljeni do samih sebe. Ne dovolimo si, da bi ne bili funkcionalni. Vsaka bolezen te nauči sprejemati samega sebe v resničnosti. Če se seveda v njej popolnoma ne zavrneš.
A tedaj to ni problem bolezni, ampak tebe, da nisi sposoben soočiti se s sabo. Če gledam nazaj, je bila bolezen zame milost. Tudi zato, ker me je ustavila na tak način, da lahko še nadaljujem. Z določenimi težavami, ki pa niso tako očitne, da bi me onemogočile pri miselnem ali drugačnem delovanju.
Preberite še:
Stampedo v službi, nato še žena. Čas je, da si zastavite to vprašanje
Kako ste sprejeli, da ne morete biti na “optimumu”?
Najprej nekaj časa pljuvaš po samemu sebi, se zavračaš, se ne sprejemaš. A nimaš druge izbire. Začeti moraš proces, v katerem se je treba sprejeti, če nočeš biti večni zagrenjenec. Tak sem bil kakšne tri mesece po možganski kapi. Smilil sem se samemu sebi, ker nisem mogel delovati tako, kot bi si želel.
Kje se je zgodil prelom?
Obiskala me je neka družina. Njihov sinček mi je rekel, da imam srečo, ker me je zadela možganska kap. Bil sem zelo prizadet in pomislil sem, kako nevzgojen je ta otrok. Potem je začel razlagati šalo o možganski in srčni kapi. Takole gre …
Možganska in srčna kap sta šli na sprehod. Bilo jima je dolgčas in sta rekli: “Dajva tu in tam koga malo potipati.” Izmenjaje sta si krajšali čas s tem, da sta zadevali ljudi. Nato je možganska kap poskusila na nekom, ki ni padel dol. Tudi ko je nanj skočila drugič in tretjič, se to ni zgodilo. Potem pa je srčna pripomnila: “Kaj nisi opazila, ta nima možganov?”
Mali otrok mi je nato dejal: “Ti imaš vsaj dokaz, da imaš možgane, saj kap ni usekala v prazno.” Tedaj sem se prvič nasmehnil in počasi sprevidel, da se moram vzljubiti, sprejeti in začeti delovati z dejstvom, da me je pač zadela kap. Ko sem to sprejel in prenehal zavračati samega sebe, sem opazil, da nekatere stvari delujejo celo hitreje kot prej.
Preberite še:
Bila je ujetnica časa, rak pa jo je naučil, kako reči ne
Kaj konkretno imate v mislih?
Res si težje zapomnim določene podatke, ampak možgani sami povezujejo informacije v skupne imenovalce. Misel je veliko prodornejša, manj površna in manj begajoča kot prej. Na podlagi podatkov hitreje pride do bistva.
Vsa moja temeljna knjižna dela so bila napisana po možganski kapi. Po njej me je srečala pamet.
Kako ste dojemali in sprejemali, da ima Bog z vami drugačen načrt, kot ste si morda prej predstavljali?
Predvsem sem spoznal, da je Bog mojo duhovno razsežnost dal v konkretno telo in da moram to spoštovati. Bog zaradi mene čudežev ne bo delal. Morda sem bil na začetku celo malce užaljen. Jaz sem vendarle delal za Boga, ta pa ni delal čudežev z mano. Ne, On mi je dal pamet, hvala Bogu je še zdrava. Dal mi je svobodno voljo. Po pameti uvidimo določene zakonitosti, ki veljajo v času in prostoru zemeljskega bivanja in jih moramo upoštevati.
Življenje je odločitev. Zelo fino je, če se odločiš na podlagi razuma in izkušenj. Življenje me je že marsikaj izučilo. A še vedno želim goljufati. Navsezadnje goljufam samega sebe, nikogar drugega.
Preberite še:
Spoznajte prvega kardinala slovenskega rodu
Preberite še:
Eksorcist: Tudi Slovenija ni imuna na satanizem
Preberite še:
7 znanih osebnosti, ki so odraščale v velikih družinah
