Takoj poiščita ustrezno pomoč
Vprašanje bralke
Že dlje opažam, da je pri mojem fantu nekaj hudo narobe. Pred nekaj dnevi pa sva se odkrito pogovarjala in mi je priznal, da ima težave z drogami. Najprej me je to presenetilo, nato pa prestrašilo, danes pa se sprašujem, kaj lahko naredim, kako lahko pomagam?
Petra
Odgovarja Zvone Horvat Žnidaršič, Zavod Pelikan
Na podlagi znanstvenih raziskav vemo zdaj več kot kadarkoli prej o tem, kako različna psihoaktivne substance delujejo na možgane, prav tako vemo, da je zasvojenost mogoče uspešno premagati, tako da človek dokončno preneha z zlorabo drog in si ustvari odgovorno, srečno in uspešno življenje. Pot iz odvisnosti pa je zelo zahtevna in dolga. Na tej poti je veliko pasti, ovir in mnogokrat pride do zapletov in neuspehov. Najpomembnejše pa je slediti in vztrajati na zastavljeni poti. Prav pa je, da se tudi že na samem začetku spoznate z določenimi nujnimi informacijami, ki vam lahko pomagajo.
Najprej se morate zavedati, da večina, ki ima težave z zasvojenostjo, ne sprejema svojega problema dovolj realno. Najprej želijo sam problem pomanjšati in to utemeljujejo s tem, da ni tako hudo, da traja zgolj krajši čas, da lahko prenehajo z uporabo droge ali alkohola, da je to nekaj normalnega in da to vsi počnejo … Lahko bi našteli še nekaj takih in podobnih izgovorov, dejstvo pa je, da se ne znajo, še manj zmorejo, kritično soočiti s samim problemom.
Preberite še:
Nasveti za boljšo komunikacijo z najstnikom
S tem, ko vam je fant zaupal svoj problem, vas je hkrati prosil tudi za pomoč. Pri nudenju pomoči pa morate tudi sami poiskati nekoga, ki bo obema skupaj pomagal. Pri nas obstajajo dobri strokovnjaki, ki imajo veliko znanja in izkušenj, tako da lahko kakovostno pomagajo. Tako kot je potrebno imeti veliko poguma, da priznaš sebi in drugim težavo z zasvojenostjo, tako je treba imeti tudi veliko poguma, da začneš spreminjati samega sebe in svoje življenje. Za začetek je nujno potrebno nevtralizirati učinke dosedanjega načina življenja. Zato je potrebno zamenjati način življenja in socialne stike. Na tak način lahko zmanjšamo moteče učinke na možgane in na vedenje. Samo tako začnemo počasi prevzemati nadzor nad lastnim življenjem. Takrat pa pridemo do tega, da bo potrebno izbrati eno in določeno obliko zdravljenja in socialnega urejanja.
Pri izbiri načina dela moramo upoštevati določena načela učinkovitega programa:
1. Odvisnost je zapletena, vendar ozdravljiva bolezen, ki prizadene možganske funkcije in obnašanje. Ker so poškodbe močne in posledice dolgotrajne, se je treba zavedati, da obstaja nevarnost ponovitve tudi po dolgih obdobjih abstinence.
2. Nobeno zdravljenje, ki deluje tako, da vam bo najbolj ustrezalo in ugodilo, ni primerno in ne zagotavlja dolgoročnih rezultatov. Prav je, da imamo različne programe, ki delujejo na podlagi različnih metod. Toda iz lastne izkušnje odsvetujem programe, ki se prilagajajo potrebam in željam uporabnika. Taki programi nikoli ne delujejo dolgoročno, ampak kratkoročno in predvsem v svojo korist.
3. Pomoč in možnost vključitve mora biti vedno na voljo. Posamezni zasvojenci izredno negotovo vstopajo v programe pomoči. Zato je odločilnega pomena, če upoštevamo njihovo trenutno razpoloženje. Če takrat ne odgovorimo na posameznikovo pobudo ga lahko naslednji dan izgubimo. Zato so čakalne vrste pri odvisnosti izredno vprašljive, če ne celo nesprejemljive.
Preberite še:
Kaj vse skrbi starše malo večjih otrok?
4. Učinkovita pomoč mora biti usmerjena na način življenja in ne zgolj na zlorabo drog ali drugo zasvojenost. Da bi bili učinkoviti pri pomoči, moramo to pomoč razširiti na obravnavo same zlorabe, nato nudimo psihološko, socialno in duhovno pomoč. Nikakor pa ne smemo zanemariti tudi pravnih in poklicnih problemov. Prav tako je pomembno, da pomoč pri zdravljenju upošteva posameznikovo starost, spol, etnično oblikovanje in kulturo.
5. Upoštevati je treba tudi časovno obdobje obravnave in vključitve v program. Raziskave kažejo, da večina zasvojenih posameznikov potrebuje vsaj tri mesece medicinske obravnave, pri kateri se vzpostavlja zgolj abstinenca. Če pa želimo doseči določene trajne učinke, pa je potrebno bistveno podaljšati trajanje obravnave. Okrevanje od odvisnosti od drog je dolgotrajen proces in pogosto zahteva več let zdravljenja. Pogosti recidivi pri tistih, ki so predčasno zapustili program, dokazujejo prav to, da je potrebno oblikovati primerno dolžino programa.
6. Program pomoči mora vključevati tako imenovano vedenjsko terapijo tako posameznika kot njegove družine in njegovih bližnjih. Na osnovi posameznikove predhodne abstinence ter osebne motivacije lahko uporabnika spodbujamo k spreminjanju njegovih vedenjskih vzorcev, ki so prej bili povezani z uživanjem drog. Gre za učenje spretnosti reševanja določenih osebnih in medsebojnih konfliktov. Najbolj učinkovita pa je medsebojna podpora vključenih v program.
7. Vključitev v program zahteva tudi osebni načrt obravnave, pomoči in spreminjanja. Ta načrt je treba redno in sproti preverjati, dopolnjevati in nadgrajevati. Pri tem pa je potrebno upoštevati določene posebnosti vsakega posameznika: zgodovino, sposobnosti in podporo drugih.
Preberite še:
Boter mora biti molitveni “odvetnik” varovanca, “tudi če je ta na najhujših drogah”
8. Dolgoročna zasvojenost lahko pušča določene psihične motnje. Pri iskanju ustreznega programa pomoči je treba upoštevati tudi to dejstvo. V takem primeru je treba poiskati ustrezen program, ki omogoča uporabo zdravil pod kontrolo ustreznega zdravstvenega delavca. Nikakor pa se ne smemo zadovoljiti zgolj z uporabo zdravil, ampak morajo biti zdravila podkrepljena z drugimi oblikami terapije, ki zagotavljajo spreminjanje posameznika in njegovega življenja.
9. Z zdravili podprto razstrupljanje je le prva faza zdravljenja odvisnosti in sama po sebi le malo spremeni dolgoročen negativen odnos do drog. Čeprav lahko dobro medicinsko pomagamo posamezniku pri razstrupljanju, pa lahko rečemo, da gre zgolj za varno premagovanje akutnih fizičnih simptomov odtegnitve s pomočjo zdravil. Pri tem je treba biti pozoren, da ta zdravila ne postanejo nadomestek za drogo.
10. Prostovoljna vključitev v program ni nujna. Za zdravljenje ni nujno, da je prostovoljno, da bi bilo učinkovito. Prostovoljna vključitev lahko poveča učinkovitost. Včasih je potrebna zunanja prisila – zunanja motivacija, ki posameznika prisili v razmislek in ukrepanje: izguba službe, kazenski pregon, izključitev iz družinskega življenja, strah pred boleznijo in smrtjo … Pozneje pa se lahko ta zunanja prisila pozitivno ovrednoti in pride do kakovostne spremembe.
Upoštevajoč ta načela se boste laže odločili za ustrezen program in obliko pomoči. Pri vsem se pa odločajta po načelu zahtevnosti. Načeloma so bolj zahtevni programi tudi bolj trajno učinkoviti. Zahtevnost se kaže tudi v zahtevi, da morajo sodelovati tudi svojci in bližnji. Naj sklenem: Bodite močni, odločni in vztrajni, pa čim prej poiščite zunanjo pomoč in podporo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Preberite še:
Imeli so vse, a z denarjem niso mogli kupiti sreče
Preberite še:
Mladi zvezdniki, ki so premagali zasvojenost
