Fant, ki se ni predal malodušju, tudi ko je skoraj povsem izgubil vidGorsko kolesarjenje, smučanje, deskanje, kiparjenje z motorno žago, gojenje številnih domačih živali, pripravljanje jaslic v naravni velikosti. Našteli smo le nekaj najosnovnejših konjičkov Dejana Kastelica iz okolice Šentvida pri Stični. Dolenjec trenutno vidi zelo dobro. Še pred nekaj leti pa je bil skoraj slep, a marsikaj od naštetega je počel že tedaj.
Preberite še:
Bila je ujetnica časa, rak pa jo je naučil, kako reči ne
Registrske tablice ni videl z enega metra
Zdaj je star 28 let. Kot najstnik je bil zagret gorski kolesar. Tako dober, da je bila njegova vizija poklicna kariera in po tej progi je tudi vozil. Nato se je, kot pravi, dal cepiti proti klopnemu meningitisu in kmalu je njegov vid začel pešati. Stanje je bilo vse slabše. Med letoma 2010 in 2014 pa je bil praktično slep, njegov vid je bil zgolj dvoodstoten. Registrske tablice na primer ni mogel videti niti z razdalje enega metra.
Nihče od zdravnikov mu ni znal in mu še vedno ne zna potrditi natančnega vzroka izgube vida. A najpomembnejše je bilo, da se tudi v najhujših trenutkih ni predal malodušju. Igral je prilagojeni namizni tenis za slepe, se nekaj časa še vedno vozil s kolesom in tipaje kiparil z motorno žago.
“Vseskozi sem živel v veri, da je to poškodba ali nezgoda in da bo nekoč bolje. Za zdaj se stvar izboljšuje,” pravi fant iz vasi Veliki Kal. Zanj je bil vsak korak v pozitivo, ki bi bil za marsikoga neznaten, velikanski.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
O luksuzu
Prav vzhičen je bil, ko je na primer razločil velike črke na tabli trgovine. “To je bilo zame ogromno,” se spominja: “Stanje vida se je počasi izboljševalo. Najprej na 10 odstotkov. 30, 40 odstotkov vida je bilo zame že luksuz.” Zdaj vidi na eno oko 50-, na drugo 80-odstotno. Lahko vozi avto, hodi v službo in se ukvarja s stvarmi, ki ga navdušujejo.
Kiparil je tipaje
Teh, kot smo omenili, ne manjka. Z motorno žogo kipari že šest let. Pred kratkim je na tekmovanju na Gradišču na Dolenjskem, o katerem smo že poročali, v eni uri izdelal harmoniko. Vsaka skulptura je praktično unikat. Kiparil je že tedaj, ko je videl bistveno manj kot danes. Pravzaprav je bolj tipal: “Odžagal sem kos in potipal. Znova in znova. Delal sem po občutku.”
Jaslice s poniji in starimi kmečkimi opravili
Že sedem let pa Dejan pripravlja tudi jaslice v naravni velikosti. Projekt, ki se je začel le za nekaj domačih in prijateljev ob kuhanem vinu, je prerasel vsa pričakovanja. Kipi iz lesa, folije in stiropora ter živali, ki so seveda magnet za otroke, se raztezajo na površini okrog 5.000 kvadratnih metrov. Obujajo tradicijo starih kmečkih opravil. V zadnjih decembrskih in prvih januarskih tednih pa si te jaslice pride ogledat tudi do dva tisoč obiskovalcev.
Na svojem ranču
Zdaj torej spet živi “na polno”. “Vsak mi pravi: ‘Kako, da nisi obupal? Jaz bi znorel!’ Tudi v nekaj odstotkih vida se najde življenje, športi in še kaj,” sklene Dejan Kastelic, ki ima na svojem ranču družbo številnih domačih živali ‒ ponija, koze, kamerunske ovce, zajcev in kokoši.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Preberite še:
Dokler boli, ne moremo odpustiti
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
