Smo res premalo ponižni in premalo hvaležni za življenje?Tipična drža modernega človeka je, da želi vse obvladati. Ko naletimo na kaj, kar ni popolno in ni mogoče popraviti, bi se tega najraje znebili. Tako je tudi, ko se srečamo z nepopolnim življenjem. Koliko danes še cenimo življenje in smo hvaležni za dar, ki smo ga prejeli?
O življenju, veselju, pa tudi o trpljenju in smrti smo se pogovarjali z Romanom Globokarjem, doktorjem teologije in pedagoških znanosti, ki se je z različnimi etičnimi vprašanji in dilemami seznanil že med študijem na Katoliški univerzi v Rimu. Tam je opravil tudi specializacijo iz bioetike, pozneje pa je postal član Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Je nekdanji direktor Zavoda svetega Stanislava, danes pa profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Preberite še:
Dokler boli, ne moremo odpustiti
Se danes dovolj veselimo življenja?
V bistvu se življenja vedno premalo veselimo. Vedno bi se ga lahko še bolj. Nikoli nismo dovolj hvaležni za vse, kar prejemamo. Šele takrat, ko prideš v neko mejno situacijo in ti je podarjena nova priložnost v življenju, se začneš na novo veseliti. Takrat si rečeš, da si se drugič rodil. Na primer po kakšni nesreči. Ko vidiš, da bi se tvoje življenje lahko končalo, se naenkrat spet zaveš, koliko ti je podarjeno.
Vse stvari, ki jih imamo, jemljemo preveč samoumevno. Od prostora, hrane, zraka, vode vse do naših medsebojnih odnosov. Za vse se nam zdi, da morajo biti in da nam pripadajo. Ko ti nekaj pripada, se tega ne veseliš, ampak to zahtevaš. Kadar pa čutiš, da je dar, se tega veseliš. Človek se namreč veseli obdarjenosti. Zato je tako pomembno veselje do življenja, ker se v tem izraža sprejemanje življenja kot dar. To je temeljna življenjska drža, ki človeka odpira tudi za druge.
Pomembno je, da se zavem osnovne logike življenja, ki je v tem, da moram za svoj nadaljnji obstoj sprejemati stvari od zunaj, da bi lahko še naprej ohranjal svojo lastno identiteto.
Vsako živo bitje je lahko to, kar je, samo če ves čas izmenjuje snov z okoljem. Če pa se zaprem vase, če skušam biti samozadosten, če sem egoist in če nisem odprt za odnos z drugim, sem že v procesu propadanja in umiranja. Življenje je stalna komunikacija z okoljem, stalno sprejemanje in dajanje.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Zdi se, da je naš odnos do življenja bolj negativen kot pozitiven. Predvsem takrat, ko se srečamo z obliko življenja, ki za nas ni popolna (na primer bolezen). Vsega, kar ni popolno, bi se mi znebili.
To je tipična drža modernega človeka. Da želi vse obvladati. Sodobna medicina želi pozdraviti vse bolezni. Njen osnovni namen ni, da bi učila človeka živeti z boleznijo, ampak jo želi odpraviti. Kar je seveda hvalevredno in lahko smo srečni, da živimo v tem času. Vendar pa smo izpostavljeni tudi stalni skušnjavi, da v primeru, ko pa nečesa ne zmoremo popraviti in izboljšati, bi to najraje odstranili in uničili, saj se sicer počutimo, da nečesa nismo zmogli narediti.
Zdi se mi, da ni dobro, da na pretiran način težimo k popolnosti in da želimo izključiti vse, kar ni popolno. Dejstvo je, da ta svet ni in ne more biti popoln. Temeljno bivanjsko stanje človeka je, da je nepopolno, ranljivo in odprto bitje. To spada k človeški biti.
To, da sem človek, pomeni, da sem krhek, ranljiv, nepopoln in da znam to tudi sprejeti. Tako pri sebi kot pri drugih. In družba, ki ni sposobna sprejeti prizadetih in ubogih ljudi, je prizadeta in uboga družba. Taka družba nima prihodnosti, saj nikoli ne bo popolne družbe. Vsi totalitarizmi so na primer stremeli k popolni družbi, a so s tem naredili ogromno gorja ogromnemu številu ljudi.
Preberite še:
“Kar se nam dogaja, je odsev tega, kar nosimo v sebi”
Ko govorimo o bolezni in umiranju, beseda hitro nanese tudi na evtanazijo. Pojem je prisoten že dolgo, ampak se še vedno srečujemo z različnimi definicijami. Kaj torej je evtanazija?
Ključno pri vprašanju evtanazije je prav vprašanje definicije. Evtanazija pomeni v grščini lepa smrt, dobra smrt in to si pravzaprav vsi želimo. Da bi se lepo poslovili s tega sveta. Nihče si ne želi trpljenja.
Najbolj jasno definicijo evtanazije dajeta nizozemski in belgijski zakon, ki dopuščata evtanazijo. Evtanazija je opredeljena kot dejanje, s katerim se na aktiven in neposreden način z nebolečimi sredstvi konča življenja neozdravljivo bolnega na njegovo željo ali na željo njegovih svojcev (v primeru, da je umirajoči nezavesten). To dejanje opravi medicinsko osebje. Običajno je to zdravnik, ki da pacientu sredstvo, zaradi katerega pacient umre.
Kadar pa se bolnik odpove nadaljnjemu zdravljenju in prekine terapijo, pa ne govorimo o evtanaziji, ampak o njegovi legitimni pravici, da konča svoje življenje po naravni poti.
Preberite še:
Pravijo mu: “Kako, da nisi obupal? Jaz bi znorel!”
Nekje sem zasledila, da v zadnjih mesecih življenja bolnik porabi toliko finančnih sredstev kot prej vse življenje. S tega vidika bi s skrajšanjem življenja lahko tudi nekaj pridobili, ni tako?
Drži. V Veliki Britaniji so zavarovalnice predstavile podatke, da v zadnje pol leta bolniki porabijo toliko sredstev kot prej vse življenje. A to je argument, ki je zelo nevaren. S tem bi namreč lahko opravičevali marsikatero opustitev zdravljenja in končanje življenja. Ko področje zdravstva začne obvladovati ekonomski interes, lahko zelo hitro pride do zlorab.
Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi, kaj je sorazmerno zdravljenje. To pomeni, da ne izvajamo nesorazmernih terapevtskih posegov, ko ni realne možnosti za izboljšanje. Z religioznega vidika je treba sprejeti tudi dejstvo, da je tuzemeljsko življenje nekaj končnega. Če človeka, ki je že v procesu umiranja, na silo držimo pri življenju, mu s tem povzročamo bolečine in trpljenje, ki je nepotrebno.
Načelno pa mora seveda vedno veljati spoštovanje svetosti življenja. Vsako življenje je sveto in nedotakljivo.
Preberite še:
“Če bi res razumeli, kaj ta odločitev pomeni, se zanjo ne bi odločili”
Preberite še:
“Treba je živeti skromneje in preprosteje, stvarem reči ne”
Zakaj pa je pomembna doba umiranja, doba zaključevanja? Jo potrebujemo?
Najprej se moramo zavedati, da smo življenje prejeli in si ga nismo sami podarili. Zato tudi nismo absolutni gospodarji življenja in ne moremo odločati o njegovem koncu. Tudi proces umiranja je sestavni del življenja, ki je prav tako podarjen. Človek, ki umira na zavesten način, lahko v nekem trenutku vidi celotno sliko svojega življenja. Takrat lahko tudi marsikaj podari svojim bližnjim. Ljudje takrat tudi lažje pokažejo, da so sočutna bitja. Ljudje se bolj odprejo drug drugemu in to jih poveže med seboj.
Spomnim se dekleta, ki ji je ob koncu srednje šole umirala mama. Povedala mi je, da sta se tistega pol leta pogovarjali toliko kot nikoli prej in da ji je mama dala vse, kar potrebuje za življenje. Ker sta bili obe odprti za življenje, je ta stiska in težka situacija, v kateri sta se znašli, omogočila, da se je rodilo nekaj lepega med njima.
Težava naše civilizacije je, da želimo umiranje umakniti iz našega vsakdanjega življenja. Na sploh se bojimo krhkosti, nepopolnosti, tragičnosti. Vse to mora stran, ker je v našem svetu dovoljeno samo popolno življenje, srečno življenje, brez bolečin.
Ne želim sicer idealizirati procesa umiranja, ki je vedno težak in zahteven, ampak kot družba se moramo naučiti, da je to sestavni del življenja.
Kako pa vera vpliva na spoštovanje življenja – obstajajo kakšni podatki o tem? Ali ljudje kot kristjani res bolj spoštujemo življenje kot vsi drugi?
Če bi izhajali iz krščanskega nauka, bi življenje morali spoštovati. Najprej svoje, potem življenje drugih ljudi in ne nazadnje življenje vseh živih bitij.
Moč, ki jo imamo, da obvladujemo življenje, nam daje lažno utvaro, da smo mi gospodarji življenja. Da mi odločamo o življenju. Zato smo premalo ponižni in premalo hvaležni za življenje.
Tukaj vidim velik izziv za Cerkev. Da bi znala oznanjati to veselje do življenje in spoštovanje življenja. Zdi se mi, da je treba občutek svetosti življenja privzgojiti. Sicer postanemo grobi in so glavne vrednote moč, oblast in korist.
Kar pa je specifično krščansko in česar drugi nimajo na tak način, kot imamo mi, je odnos do trpljenja. Da je trpljenje nekaj, kar lahko vključimo v proces odrešenja. Da odrešenje ne pomeni, da se moramo rešiti trpljenja, ampak da se odrešujemo skozi trpljenje. To je Kristusova zgodba, ki prek križa vodi do vstajenja.
Preberite še:
Kako je smrt dojemala 11-letna deklica z rakom v zadnjem stadiju
Kako lahko privzgojimo ta pozitiven odnos do življenja? Kako vzgajati čut, da se, ko pride do ključnega trenutka, odločimo za življenje?
Zelo pomembna se mi zdi povezanost z naravo. Čisto te temeljne stvari, kot so čudenje nad stvarmi, ki jih imam v življenju, doživljanje narave, lepote narave, obdarjenosti. Pomembno je tudi, da gradimo pozitivno samopodobo, samozavest. Da imamo radi samega sebe v svojem telesu. Da gradimo spoštljiv odnos z drugimi, da se zavedamo svoje lastne vrednosti.
Naučiti se moramo živeti znotraj tega trenutnega sveta, ki je sicer nepopoln, a hkrati tudi zelo lep.
Postali smo virtualna civilizacija, mestna civilizacija. Živimo zunaj realnih fizičnih odnosov in to nas je odtrgalo od celostnega doživljanja sveta.
Začeti moramo že pri najmlajših. Otroke moramo čim večkrat peljati v naravo, da izkusijo in vidijo življenje. Pomembno je tudi, da narave ne idealizirajo. To ni neka romantična, harmonična narava. Narava je tudi nepopolna. Tudi v naravi je trpljenje. Vendar je narava učiteljica življenja, ki jo mora človek spoštovati, hkrati pa je zanjo tudi odgovoren, saj jo s svojim delovanjem nenehno preoblikuje. Danes moramo delovati tako, da se bodo tudi prihodnji rodovi lahko veselili življenja.
Preberite še:
Otrok alkoholika: Če bi samo priznala, prevzela odgovornost, bi ji lahko odpustila
Preberite še:
Imeli so vse, a z denarjem niso mogli kupiti sreče
Preberite še:
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgodba
