Moli in delaj ter zabij gol

Hrvaški nogometaši so se na svetega Benedikta dan (11. julij), ob čudenju neba in zemlje, uvrstili v finale svetovnega prvenstva v Rusiji. Kot vedno javnost tudi tokrat zanimajo osebnostne poteze fantov in mož, ki so bili sposobni česa takega. Ob tem izstopa duhovni profil hrvaškega selektorja Zlatka Dalića, ki svoje vere in pobožnosti ne samo ne skriva, prav tako ni edini v kockasti ekipi, ki povezuje žogo in Boga.

Preberite še:
Zlatko Dalić, ponižni velikan, ki ima v žepu vselej rožni venec

Ko športnik ali športna ekipa dosega vrhunske rezultate, nikoli ni na delu le fiziološka mehanika. Vedno se uresničuje antični rek Mens sana in corpore sano, kar prevajamo Zdrav duh v zdravem telesu. Dokaz tega smo ne nazadnje sami Slovenci, ko se je naša košarkaška reprezentanca zavihtela na zlati evropski prestol. Ta športni presežek ni bil brez duhovne note, bolj natančno povedano, brez krščanske duhovne note, najbolj izrazite prav pri liderju ekipe Goranu Dragiću.

Preberite še:
Leto, ki je spočelo navdihujoče uspehe

In molitev? K zdravemu duhu spada zdrava molitev. Vsakdo recitira rek Mens sana in corpore sano, malokdo pa ve, da je rek vzet od rimskega pesnika Juvenala (umrl okrog leta 130) ter da celotni Juvenalov verz vsebuje “molitev”. Takole gre:

In že smo pri svetem Benediktu (umrl leta 547), ki je zahodni civilizaciji podaril znameniti Ora et labora, znameniti in nikoli dovolj doumeti Moli in delaj. Imamo ljudi, v glavnem bojevite ateiste, ki se nad Benediktovim geslom zmrdujejo, češ da je mračnjaško oz. srednjeveško. Deloma imajo prav.

Geslo Moli in delaj je res srednjeveško, saj je s pogorišča rimskega cesarstva dvignilo evropski srednji vek, Evropo narodov, enkratno sintezo duhovnega in telesnega, sintezo srca in možganov, sintezo žuljavih rok in pesniškega navdiha, na dolgi rok pa obči napredek, ki ga ni zmogla nobena druga civilizacija.

Pri molitvi v športnem okolju ne gre le za prosilne molitve k Bogu za dober športni rezultat. Zgolj to je lahko “politično nekorektno”, če bi obenem molili za nasprotnikov poraz. Gre za bogoljubo meditativno držo, ki pomaga graditi ekipo, tovarištvo, športno etiko, na koncu – kot je videti pri Hrvatih – pravilno obnašanje v odnosu do sebe in do javnosti.

Ljudje, ki od blizu sledijo Daliću in hrvaški reprezentanci, poročajo o zdravi ponižnosti v resoniranju in komuniciranju. Iz duhovne teorije vemo, kaj je ponižnost. Ponižnost je kraljica kreposti.

Preberite še:
Nogometni zvezdniki, ki izražajo svoje zaupanje v Božjo pomoč

Nekateri verski ambienti nimajo prav, ko tovrstne uspešne naveze med športom in vero pripisujejo malodane sebi, športnika pa uporabijo za propagando; nekateri protiverski ambienti nimajo prav, ko – če sta sta si blizu žoga in Bog – tega nočejo videti, cenzurirajo, se zmrdujejo. Pri obojih zdrsnemo v jalovino kulturnega boja.

Ko Zlatko Dalić pred tekmo zmoli rožni venec, nato pa svoje fante pripelje v mitski finale SP Rusija 2018, uresničuje tako Juvenalovo kot Benediktovo geslo ter posredno pokaže, da Evropa še ohranja svojo starodavno dušo, svojo predragoceno sintezo. Tega bi se morali znati veseliti vsi.

 

Vir: blog p. Branka Cestnika

Preberite še:
Ali Senegal pozna “veliko skrivnost” nogometa?

Preberite še:
Kaj je Jezus počel v jami na Tajskem

Preberite še:
Zakaj je dobro, da se “dedci” za nekaj dni umaknejo od družin v divjino?