Guido Schäffer (1974‒2009), brazilski kandidat za svetnika, je na deski okušal in oznanjal BogaBrazilski bogoslovec, ki se je pri 34 letih smrtno ponesrečil med deskanjem, le nekaj tednov preden bi bil posvečen v duhovnika, je na dobri poti, da postane zavetnik deskarjev. Po njegovi smrti so mu domačini nadeli vzdevek “deskarski angel” in začeli romati na njegov grob.
Nekateri so na njem puščali ploščice in se mu zahvaljevali za uslišane molitve, drugi so prinašali odlitke nog in glave in tako pričevali, kateri deli telesa so bili ozdravljeni na Guidovo priprošnjo. Češčenje deskarskega angela je tako naraslo, da so duhovniki na njegovem grobu začeli vsak mesec darovati sveto mašo.
Preberite še:
Deskarska zvezdnica, ki ji je morski pes odgriznil roko: Rešil me je Bog
Januarja 2015, šest let po Guidovi smrti, je iz Vatikana prišlo dovoljenje za zbiranje dokazov o njegovi svetosti. Ob tej priložnosti so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Naše Gospe miru v obalnem mestu Ipanema. Za njimi se je odvila živahna procesija Guidovih deskarskih kolegov. Nekateri so se peljali s tovornjakom in nad glavami držali deske. Na eni od njih je z velikimi črkami pisalo: Jezus je naš val.
Pot med uboge
Guido Schäffer se je rodil 22. maja 1974. Mladost je preživel v bližini plaže Copacabana v Riu de Janeiru. Njegov oče je bil zdravnik, mama pa dejavna članica župnije in katehistinja. Svojim otrokom sta dajala zgled vere in Guido je že od malih nog vabil svoje prijatelje, naj pridejo in spoznajo Jezusa: najprej v birmanski skupini, nato pa v molitveni skupini marijanskega gibanja. Živahni mladenič, ki je prosti čas preživljal na deski, se je odločil, da bo šel po očetovih stopinjah.
Preberite še:
“Na tem svetu sem ostal z nekim namenom”
Med študijem medicine je opravljal prakso v bolnišnici Santa Casa de Misericordia in s svojim pristopom do bolnikov naredil vtis na svojega mentorja. “Njegov odnos do bolnikov je izpričeval veliko vero. Resnično je živel po krščanskih vrednotah srčnosti, zmernosti, dobrodelnosti in pravičnosti,” je povedal profesor Clementino Fraga Filho.
V bolnišnici je Guido začutil, da si želi pomagati predvsem ubogim. Nagovarjale so ga svetopisemske besede: “Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe.” (Tob 4,7) Srečal je misijonarke ljubezni in spoznal, da lahko med njimi začne uresničevati svoj klic: začel jim je pomagati pri skrbi za brezdomce.
K pomoči je neutrudno spodbujal tudi zdravnike iz bolnišnice in člane molitvene skupine, v kateri je sodeloval. Včasih je dal revežu, ki ga je oskrbel, celo svojo srajco ali čevlje. “Ko se je prvič vrnil domov brez srajce, sem mislila, da so ga na cesti oropali,” se spominja njegova mama Maria.
“Guido si je iz vsega srca prizadeval za reševanje duš, želel si je, da bi čim več ljudi osebno doživelo Kristusa. Niti ene priložnosti za oznanjevanje Jezusovega imena ni zamudil – pa naj bo z besedami ali z dejanji. Ko je skupaj z redovnicami skrbel za uboge, je zdravil tako njihova telesa kot duše.
Govoril jim je o Kristusu. Mnogi so odhajali s solzami v očeh, globoko ganjeni. Pogosto je molil z njimi in zanje ter jih spodbujal, naj prejemajo zakramente, ki so vir milosti in srečanja z Bogom. (…) Do vseh je bil prijazen, potrpežljiv in sočuten. Nikoli nisem videla, da bi se nad kom razburil,” je o njem povedala sestra Caritas.
Preberite še:
Michael Bublé po sinovi zmagi nad rakom: “Hvaležen sem za milost in vero”
Oznanjevanje med čakanjem na naslednji val
Ob koncu študija medicine je Guido spoznal, da ga Gospod hoče imeti vsega zase. Pri 28 letih je zapustil dekle in sanje o zdravniški karieri ter vstopil v bogoslovje. Še vedno pa je prostovoljno pomagal ubogim v bolnišnici Santa Casa de Misericordia in v hiši misijonark ljubezni. Še nekaj je bilo, kar Guido ni opustil niti kot bogoslovec, in to je bilo deskanje.
“Deskanje je bilo za Guida mistično izkustvo, kot molitev. V morju je čutil Božjo navzočnost,” je povedal oče Jorge Neves, ki je bil Guidov mentor v cerkvi Naše Gospe miru. A tudi v deskanju Guido ni videl le osebnih užitkov, ampak priložnost za oznanjevanje evangelija. Preden je zajahal valove, je navadno na obali skupaj s svojimi deskarskimi kolegi nekaj zmolil, neredko so se jim pridružili še drugi obiskovalci plaže. Ko so v vodi čakali na naslednji val, je pogosto načenjal pogovor o Jezusu. Rad je govoril, da je bil Jezus prvi deskar, ker je hodil po vodi.
Preberite še:
Smrt mlade športnice. Starši, ste povzročitelji pritiskov?
“Deskanje ima zagotovo močno duhovno dimenzijo,” je prepričan Donald Calloway, katoliški duhovnik iz Ohia in tudi sam navdušen deskar. “Pri deskanju se človek poda v drug element (vodo) in na območje, kjer je potrebno zaupanje. Dejansko te obhajajo nadnaravni občutki, ko stojiš na vodi.
Tako pri deskanju kot v krščanstvu je voda simbol vnovičnega rojstva in novega življenja. V ‘blagoslovljeni vodi’ deskarji in kristjani doživljajo trenutke veselja (ko ti uspe zajahati val) in trenutke trpljenja (ko te val odplakne). To niso trenutki poraza, temveč pot do vstajenja,” razlaga oče Calloway skupne točke med deskanjem in krščanstvom.
Tesna pot, ki vodi v življenje
Prvega maja 2009 je bil čudovit dan brez oblačka. Guido se je z desko pridružil prijateljem na praznovanju fantovščine Eduarda Martinsa. Eduardo in Guido sta se spoprijateljila pred več kot desetimi leti, ko sta se med čakanjem na val na deski začela pogovarjati o Bogu. Guido je Eduarda povabil v molitveno skupino, kjer je ta spoznal svojo bodočo ženo, in ga večkrat vzel s sabo, ko je šel oskrbovat brezdomce na cesti.
“Gledal sem ga, kako čisti črve v odprti rani nekega brezdomca, medtem pa mu mirno pripoveduje o Bogu,” se spominja dragocenega prijateljevega zgleda Eduardo.
Preberite še:
7 uporabnih nasvetov, da bo vaša družina bolj povezana
Dan pred Eduardovo poroko so želeli proslaviti njegovo slovo od samskega stanu z deskanjem. Guido si je sposodil eno od Eduardovih desk, na kateri je pisalo: “Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” (Mt 7,14) Pripomnil je, da je to eden izmed njegovih najljubših svetopisemskih stavkov. A tesna pot skozi velikanski val, ki si jo je tisti dan izbral Guido, je bila zanj usodna. Zlomil si je vratno vretence in ko ga je Eduardo zvlekel na kopno, mu niso več mogli pomagati.
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Nedolgo po tragičnem dogodku je skupina vernih deskarjev, ki jih navdihuje Guidovo življenje, na obali ustanovila molitveno skupino. Poimenovali so jo Deskarji z Marijo. “Dobimo se na plaži, se spomnimo kakšnega dogodka iz Guidovega življenja, zmolimo desetko in gremo deskat,” razlaga 29-letni deskar iz Ria, kako živi so sadovi življenja preminulega oznanjevalca na deski.
“Ko je Guido umrl, je bilo to težko razumeti. Spraševali smo Boga, zakaj nam ga je vzel, saj bi kot duhovnik lahko pripeljal v cerkev toliko ljudi. Potem pa smo spoznali, da jih bo kot svetnik morda pripeljal še več,” je povedal oče Roberto Lopes, duhovnik iz Ria de Janeira, ki je odgovoren za postopek ugotavljanja Guidove svetosti.
Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje, leto 41, številka 4/2016.
Preberite še:
7 uporabnih nasvetov, da bo vaša družina bolj povezana
Preberite še:
14 zvezdnikov, ki so obiskovali katoliške šole
Preberite še:
Počitniški test papeža Frančiška: ali znate počivati?
