Ovinkasta pot, polna ugankLabirint je po svoji naravi ovinkasta pot, ki vodi do središča. Za različne namene ga vrsta kultur uporablja že več kot 3.500 let; njihove ostanke najdemo tako rekoč na vseh kontinentih. Labirintov ne smemo zamenjevati z blodnjaki, ki so polni slepih prehodov, prava pot pa ponavadi vodi do izhoda na drugem koncu.
Poganski labirinti, ponavadi sestavljeni iz sedmih krogov, so bili posvečeni raznim božanstvom, v njih so izvajali ritualne plese. V njih so lovili tudi zle duhove.
Preberite še:
Spoznajte vatikanskega ključarja, ki ima pri sebi skoraj tri tisoč ključev
Srednjeveški cerkveni labirint ima enajst krogov
Krščanstvo je tako kot druge poganske elemente posvojilo tudi labirinte. Prvi znani labirint so v cerkvi postavili v 4. stoletju, in sicer v baziliki Sv. Reparatija v Alžiriji. Labirint ni ohranjen, njegova rekonstrukcija pa spominja na rimske dekorativne talne labirinte. V središču labirinta pa je namesto figuralne upodobitve, ki bi se spodobila rimskemu labirintu, napisano Sancta Ecclesia.
Bolj so se labirinti v krščanskem prostoru razširili nekaj stoletij zatem, in sicer v visokem srednjem veku. V 9. stoletju je nemški pesnik in menih Otfried Weissenburški vzel klasični sedemkrožni labirint in mu dodal štiri dodatne kroge ter ga takšnega narisal med svojimi teksti.
Njegov labirint je tako postal osnova za večino srednjeveških labirintov. Številka enajst je imela v srednjem veku pomembno simboliko: predstavljala je padlo naravo človeštva in se pri tem enačila z grehom, oddaljenostjo od Boga. Po drugi strani je krog predstavljal vesolje, ki je v svoji geometričnosti popolno.
Nekatere primere cerkvenih labirintov si lahko ogledate v fotogaleriji.
Preberite še:
Ali “vatikanski skrivni prehod” resnično obstaja?
Razcvet v visokem srednjem veku
Sprva so se labirinti začeli pojavljati v rokopisih, v 12. stoletju so jih začeli v Italiji klesati v cerkvene stene, stebre in kapitele, v 13. stoletju pa so se razširili v Francijo, kjer so labirinte postavljali na cerkvenih tleh. Nekoliko zahodneje, v Španiji, so labirinte najraje sestavljali iz prodnikov.
Najbolj znan in s premerom 12,85 metra tudi največji znani srednjeveški labirint se nahaja v stolnici blažene Device Marije v Chartresu v Franciji, ki so ga dokončali v začetku 13. stoletja.
Njihova namen še vedno neznanka
Zanimanje za labirinte je usahnilo v 17. stoletju, ko so jih tudi veliko število odstranili. Znova se je zanimanje zanje obudilo sredi 19. stoletja, ko jih niso le začeli ponovno postavljati po cerkvah v Evropi, temveč tudi prek oceana v ZDA ter v profanih stavbah. Nekatere labirinte so rekonstruirali, kot so jo recimo v katedrali v Amiensu leta 1894, nekatere pa so tudi postavili v novih cerkvah.
O namenu in uporabi cerkvenih talnih labirintov priča malo virov. Predpostavlja se, da so predstavljali težko in vijugasto pot do Boga, mistično pot do odrešenja ali pa celo romanje do imaginarnega Jeruzalema, za tiste, ki se tja niso mogli odpraviti. Domneva se, da njihove mere skrivajo še veliko nam nedosegljive simbolike.
Preberite še:
20 “skrivnosti” Sikstinske kapele
Preberite še:
11 dejstev o Vatikanu, ki jih verjetno ne poznate
Preberite še:
To so najstarejši krščanski samostani na svetu
