Starši odpeljejo otroka k verouku in ga počakajo tudi sami pri ‒ veroukuKlasična podoba osnovnošolskega verouka je pošiljanje ali vožnja otrok tja in po koncu seveda v nasprotno smer. Starši so v najboljšem primeru taksisti. V nekaterih župnijah pa so se odločili to podobo bistveno nadgraditi. Ne le “veroučnoobvezni” otrok, k verouku na primer v Logatcu, Domžalah, Kamniku in Preski prihajajo vse družine.
Po molitvi in pesmi se otroci, ki jih vodijo kateheti, razdelijo na posamezne skupine. Za “duhovno telovadbo” staršev poskrbi duhovnik. V Logatcu skupino s tovrstnim veroukom sooblikuje 25 družin. Tudi Nzobandorovi.
Preberite še:
5 načel pozitivne komunikacije z vašim otrokom
“Pri običajnem verouku otroka pripelješ in oddaš. Tu pa sodelujejo vsi. Lani smo oba otroka vpisali v glasbeno šolo in na telesno vadbo. Izpisali smo ju iz obojega, ker jima ni bilo všeč. Na verouku pa jima je ‘fajn’, ker gremo skupaj,” razkriva mama Katarina Nzobandora.
Starševski vidik
Starši pravijo, da so k družinskemu verouku prihajali obteženi s skrbmi, vsakodnevnimi prepiri, napori, odhajali pa sproščeni in olajšani. Veseli so zaupnih pogovorov v manjših skupinah, deljenja izkušenj in dejavnosti, ki dodatno povezujejo skupnost, na primer: postavljanja jaslic, skupnega piknika, molitvene spodbude, otroškega križevega pota, spokornega bogoslužja malo drugače … Nekajkrat na leto na verouk pridejo tudi predavatelji ali pričevalci.
Prilagojene tematike
Zakaj družinski verouk še tako pritegne? “Ni ocen, je bolj predajanje vere, pogovori, tematike so bolj kot pri klasičnem verouku prilagojeni otrokom.” Svojevrstno, dinamično, zabavno preverjanje znanja je kviz, ki ga imajo dvakrat letno. Pri njem sodeluje vsa družina, lahko pa tudi posamezna omizja otrok.
Preberite še:
“Praktične izkušnje dela dajo otroku zdravo samozavest”
Najmlajšim so všeč igra, sproščenost, petje in predvsem bližina staršev. Malo večjim so že pod kožo zlezle družba in dodatne aktivnosti. “Vse je bolj igrivo, zanimivo, vsebine pritegnejo. Otroci se veselijo, da kakšno stvar znajo,” pojasnjuje Katarina Nzobandora, ki izpostavlja tudi povezovanje staršev.
Tovrstno skupino imamo tri leta. Zelo se pozna, kako bolj smo povezani in kako si zmoremo povedati tudi najbolj intimne stvari. Če imaš v župniji nekoga, ki mu lahko poveš tudi najbolj boleče stvari, se mi to zdi največji dar. Tudi starši postajamo skupnost, več se družimo tudi zunaj cerkvenega okolja, otroci so torej v družbi podobno mislečih ljudi.
Preberite še:
Ko so ji začeli izpadati lasje, se je najprej pobril očka, nato še brata
“To ni elita, ki se je zaprla, ampak skupina, ki raste”
Povezanost se je posebej pokazala, ko je pred kratkim v eni od družin, v kateri imajo pet otrok, nenadoma umrl oče.
“V tednu pred pogrebom smo se udeleženci družinskega verouka zbrali pri družini doma in molili. Sodelovali smo tudi na pogrebu. Družino še vedno spremljamo, kolikor nas potrebuje,” pravi Katarina, ki poudarja, da je na družinskem verouku dobrodošel vsak: “To ni elita, ki se je zaprla, ampak skupina, ki raste.” In enkrat mesečno pripravlja sveto mašo s petjem, igranjem in uvodi.
Duhovno vodstvo
Župnik Janez Kompare je v Logatcu idejo družinskega verouka podprl z vsemi močmi in se prvi dve leti odpovedal edinemu prostemu večeru v tednu. V tej obliki dela vidi prihodnost za družine, saj meni, da je edini smisel v poučevanju staršev, saj bodo le oni prenašali vero na otroke. Navdušen je nad sodelovanjem staršev in otrok, saj je oblika dela vendarle malce drugačna od rednega verouka.
Kaplan Rafał Andrzej Kędzierski pravi, da je pri družinskem verouku veliko lažje oznanjati evangelij, ker semena padajo na taka tla, ki se jih takoj začne obdelovati.
Preberite še:
A to so vsi vaši? Ne, še tri imam doma!
Dajanje in prejemanje
Že od leta 2012 pa družinske kateheze izvajajo tudi v Domžalah, kjer je skupina tako zrasla, da so se posamezni deli odcepili in zdaj delujejo v drugih župnijah. Ena začetnic družinskega verouka na tamkajšnjem koncu je Natalija Podjavoršek.
“Začeli smo z 12 družinami, zdaj jih imamo 30. Številka pove, da si ljudje takšnega verouka želijo. Vsak teden si mora čas vzeti vsa družina, kar je lahko zahtevno in mnogi dvomijo, ali bodo zmogli. Nato so neizmerno hvaležni, čeprav jih je bilo prej strah,” pravi. “Več kot daješ, več prejemaš.”
Prednost tovrstnega verouka so manjše skupine, izmenjava mnenj, pogovor. Tudi starši komaj čakajo, da pride dan verouka: “Otrokom dajemo možnost, da gredo k birmi bodisi v osmem ali devetem razredu. Odločijo se sami. Ponavadi je tako, da številni po birmi odpadejo od Cerkve. Tu tisti, ki so šli v osmem razredu k birmi, niti ne pomislijo, da v devetem ne bi več hodili na verouk.”
Preberite še:
Leteči očka: med Guinnessovim rekordom in molitvijo
Ne hitri tečaj, ampak nekaj za življenje
Sveto pismo in njegovo nagovarjanje posameznika sta rdeča nit srečanj. Vsebine vključujejo tudi pričevanja, resnične zgodbe in podobno.
Dolgoletna voditeljica družinskih katehez, ki spodbujajo dejavnost v župniji in se razvijajo tudi v druženje zunaj veroučnih učilnic, včasih naleti na očitek, da gre za “sekto”. Podpirata jih tako škof kot katehetski načrt, razloži: “Družinski verouk bi privoščila vsaki župniji. Kratkoročno in dolgoročno z njim vsi pridobimo. Ni hitri tečaj. To je nekaj za življenje.”
Preberite še:
Otrok ni poslovna vizitka staršev
Preberite še:
Svete stopnice na Slovenskem ‒ kje jih najdemo?
Preberite še:
Kaj, če sploh kaj, lahko ustavi animatorje?
