Če o sebi ne znaš govoriti lepo, potem se tudi težko postaviš zase, ko je trebaVerjetno ni očeta ali mame, ki si ne bi želel, da bi njegov otrok odrasel v osebo, ki se bo znala zase postaviti na način, da bodo drugi z njo ravnali lepo in jo spoštovali. Čeprav težko kontroliramo druge, lahko vedno rečemo: “Ne. Nobene pravice nimaš, da se tako vedeš do mene.”
Da bi nas drugi imeli radi in bi nas spoštovali, pa moramo najprej imeti radi sami sebe. Če namreč o sebi ne moremo govoriti lepo, potem se bomo težko postavili zase takrat, ko bo to potrebno. Zato se moramo predvsem izogibati pretirani samokritičnosti.
Preberite še:
“Praktične izkušnje dela dajo otroku zdravo samozavest”
Tu so trije nasveti, kako lahko pri otrocih (in pri sebi) preprečimo, da bi samokritičnost prestopila vse meje.
1. Uvedite hišno pravilo: Nihče ne sme biti hudoben do drugega. To vključuje tudi vas
Otroka, ki se počuti nemočnega, je nezadovoljen s svojim umetniškim izdelkom ali katero drugo nalogo in reče: “Sovražim to. Grozno sem tole naredil,” morate prijazno spomniti, da ga imate preveč radi, da bi mu dovolili, da je tak do sebe. Lahko mu pojasnite, da se nikoli ne bi tako vedli do njega in da se zato on tudi ne sme do sebe.
Ali obstaja boljši način za izražanje frustracij? Ko je otrok jezen sam nase, mu lahko pomagate najti boljši izraz, s katerim bo lahko izrazil ista čustva. Lahko bi na primer rekel: “Tole pa ni uspelo tako, kot sem upal. Razočaran sem.”
Preberite še:
Štirje nasveti za več samospoštovanja
2. Poimenujte notranjega kritika
Naučite otroka, da si bo lahko predstavljal, da je notranji kritik kot nekakšna pošast, ki postaja vedno večja, če jo hranimo z negativnim govorjenjem. Naj otrok tej “pošasti” nadene tudi ime. Tako bo ločil, da besede kritika pravzaprav niso njegove besede, to pa mu bo omogočilo, da bo lažje zatrl slabe besede. Čez čas bo to preraslo v navado, ko bo otrok lahko rekel: “Dobro, zdaj iz mene govori kritik. To nisem jaz.”
3. Spodbujajte čustveno inteligenco
Naj vam pride v navado, da otrokom opisujete lastna čustva, tako se bodo lahko tudi sami naučili poimenovati svoja. Naučite se reči: “Počutim se slabo. Razočaran sem. Jezen sem. Sram me je.”
Vse to nas spominja na to, da se vsi soočamo s slabimi čustvi in občutji ter da v tem ni nič slabega. Odločite se lahko, kaj boste s tem čustvom naredili, samo po sebi pa je čustvo nekaj nevtralnega. Zato je pomembno, da čustvo poimenujemo. Veliko bolje je namreč, če rečemo: “Zelo me jezi, da sem naredil to napako.” S tem izrazimo nek začasen problem. Narobe pa je, če bi namesto tega rekli: “Res sem zguba.” To ni resnica ne glede na to, kako slabo se počutite v svoji koži.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Kako vzgajati otroke, da bodo uspešni
Preberite še:
Zakaj otrokom ne smemo preveč olajšati življenja?
Preberite še:
Zakaj sin ne ve, kaj bi počel v svojem življenju?
