Pisateljica, spreobrnjenka in žrtev spolne zlorabe govori o tem, kaj pričakuje od papeža Frančiška in zakaj ostaja v CerkviČe ste bili v otroštvu spolno zlorabljeni, vam Dawn Eden Goldstein sporoča, da niste sami, da niste pozabljeni in da imate v nebesih več prijateljev, kot si mislite.
Dawn Eden Goldstein, docentka in vodja dodiplomskega spletnega študija teologije, o tem piše v svoji knjigi My Peace I Give You: Healing Sexual Wounds with the Help of the Saints (naslov bi se v slovenščini lahko glasil Svoj mir vam dajem: Zdravljenje ran, povezanih s spolnostjo, s pomočjo svetnikov).
Goldsteinova, ki je bila kot otrok zlorabljena in se je spreobrnila v katoliško vero, v intervjuju govori o sedanji krizi v Cerkvi in o vprašanjih, ki jo zanimajo. Objavljeni so odlomki daljšega dopisovanja prek elektronske pošte.
Preberite še:
Papež ob obtožbi, da prikriva spolne zlorabe: “Presodite sami”
Le kako vam je uspelo priti v Katoliško cerkev, ko pa je trenutno v njej toliko spolnih škandalov?
Odraščala sem v reformirani judovski družini, a sem v poznih najstniških letih zapadla v agnosticizem. V New Yorku sem se ukvarjala z zgodovino rock glasbe. Leta 1999 sem se srečala z Jezusovo ljubeznijo in postala sem protestantka.
Čeprav sem si želela najti skupnost znotraj Cerkve, nikakor nisem želela postati katoličanka. Na moje dojemanje Katoliške cerkve so vplivali kristjani, ki so mi bili blizu; povedali so, da je mnogo naukov, še posebej tistih, povezanih z evharistijo in češčenjem svetnikov, v nasprotju s Svetim pismom.
Škandali, ki so izbruhnili leta 2002, so me sprva potrdili v mojem odnosu do Cerkve. Takrat se še nisem imela za žrtev spolne zlorabe, čeprav sem to bila. Vedela sem, da so me kot otroka spolno nadlegovali, a sem, tako kot mnoge druge žrtve, imela občutek krivde. Verjela sem, da sem za to kriva sama. Zaradi svojih bolečih spominov sem bila še posebej občutljiva na zgodbe o spolnih zlorabah otrok, katerih storilci so bili duhovniki, ki so prihajale na dan.
Spomnim se trenutka, ko sem začela spreminjati svoje mnenje o katolištvu. Bila sem na nekem srečanju v New Yorku. V pogovoru, ki se je dotaknil škandalov v Cerkvi, sem porogljivo pripomnila, da katoliki ne verjamejo poročilom o zlorabah, ki so jih bili polni vsi mediji.
Na moje presenečenje so navzoči katoliki odgovorili, da so jezni zaradi zlorab, jezni zaradi odvratnih in kaznivih dejanj, ki so jih zagrešili njihovi duhovniki, v njihovi Cerkvi. Nikakor niso hoteli, da bi prikrivali resnico o zlorabah, kot sem domnevala. Nasprotno, želeli so, da bi resnica prišla na dan in da bi duhovniki, osumljeni zlorab, odgovarjali pred sodiščem, Cerkev pa bi se očistila.
Takrat, ko sem videla jezo običajnih katolikov nad spolnimi zlorabami duhovnikov, sem začela resno razmišljati o tem, da je Katoliška cerkev res prava. Cerkveni skupnosti sem se v polnosti pridružila leta 2006 in nikoli se nisem ozirala nazaj.
Preberite še:
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
Preberite še:
Zakaj še verovati v Cerkev?
Zakaj pa Cerkve ne zapustite zdaj?
Ne morem zapustiti Katoliške cerkve, ker preveč vem. Zdaj vem, da je Jezus Cerkvi podaril evharistijo. Da, tudi protestanti jo imajo, a zgolj zato, ker so ohranili apostolsko nasledstvo, ki pravzaprav pripada Katoliški cerkvi, to pa vodi Petrov naslednik.
Zdaj vem, da so mi moji grehi resnično odpuščeni, ko mi Jezus prek katoliškega duhovnika da odvezo. Predvsem pa vem, da me Jezus prek Cerkve neprestano ozdravlja.
Že dolgo ste navdušeni nad papežem Frančiškom. Kaj si od njega želite slišati in videti?
Želim si, da bi papež Frančišek komentiral obtožbe nadškofa Viganὸja, potem ko bodo novinarji opravili svoje delo, kot jih je prosil. K preiskavi bi pripomoglo tudi to, da bi dovolil kardinalu Marcu Ouelettu, prefektu Kongregacije za škofe, da poda svoje mnenje.
Ne nazadnje, upam, da bo Frančišek pomagal Ameriški škofovski konferenci pri prenovi struktur, da bi tako preprečili zlorabe in prikrivanje resnice; ustrahovanim ali zlorabljenim bogoslovcem pa bi nudili pomoč, ki jo potrebujejo. Škofje so pokazali, da sami sebe ne zmorejo nadzorovati. Potrebujemo precej več notranjega nadzora v sistemu, da bi bili lahko semeniščniki in verniki v splošnem varni.
Preberite še:
Težave s spovedjo? 10 nasvetov, da bo lažja in boljša
Ali lahko katoliki, ki niso kardinali ali škofje, kaj storijo za žrtve spolnih zlorab duhovnikov?
Da. Lahko prisluhnejo žrtvam, se zavzamejo zanje, vztrajajo pri tem, da je potrebno njihove storilce odstraniti iz župnij in jih kazensko preganjati. Lahko tudi molijo za žrtve in jim pomagajo dobiti potrebno pomoč za ozdravljenje. V svoji knjigi pišem, da bi morale biti žrtve spolnih zlorab deležne tako duhovne kot psihološke pomoči, podrobneje pa opišem naravo njihovih duhovnih potreb.
Pišete o svetnikih in zdravljenju po spolni zlorabi. Kako naj bo to koristno – dobiti pomoč od ljudi, ki so večinoma živeli pred več stoletji in so že umrli?
Govorim lahko le iz lastne izkušnje. Moje ozdravljenje je delno prišlo, ko sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki jih je Cerkev razglasila za svete, in so imeli podobne rane, kot so moje. Med njimi je na primer blažena Laura Vicuña, ki je bila žrtev materinega nasilnega ljubimca. Izkušnje zlorabljenih svetnikov žrtvam, kot sem jaz, sporočajo, da nismo sami krivi za zlorabo, zaradi našega trpljenja pa v Božjih očeh ne veljamo nič manj. Nasprotno, Jezus Kristus se poistoveti z zatiranimi malimi otroki, kot poudarja sveti Janez Pavel II.
Ljudje so jezni in ogorčeni. Izgubili so potrpljenje, kar je razumljivo. Kako lahko to uporabimo za dobro?
Katoliki morajo svetu pokazati, da jih jezi vsakršna oblika zlorabe otrok, še posebej če jo povzročajo predstavniki Cerkve. Pričevati moramo s pravično jezo, ki jo usmerimo v očiščenje in spremembo.
Kdo bi bil lahko zavetnik za današnji čas?
Potrebujemo molitve vseh svetnikov, a mislim, da sta sveti Poncijan in Hipolit, papež in antipapež, najprimernejša za ta čas.
V zgodnjem tretjem stoletju je reformam naklonjeni duhovnik Hipolit zahteval čistost Cerkve, a jo je skušal doseči na napačen način – z napadom na papeževo avtoriteto. Kristjane je vodil v razkol proti papežu Poncijanu. Na srečo je našel odrešitev v poznejši spravi s Cerkvijo in svoji sveti smrti skupaj s Poncijanom. Upam in molim, da bi vsi tisti, ki imajo skušnjavo, da bi zapustili Cerkev v teh zahtevnih časih, sledili Hipolitovemu zgledu – on je namreč ugotovil, da je odrešenje mogoče le na Petrovi barki.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaje Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Kaj me je po letih strahu in zlorab popolnoma ozdravilo
Preberite še:
“Štiri leta me je posiljeval pedofilski duhovnik. Odpustil sem mu”
