Pred skoraj vsako sveto mašo slišimo, da je darovana za nek namenNajpogosteje za umrle – za dar večnega življenja. Občasno za žive, v zahvalo, s prošnjo za blagoslov in potrebne milosti. Zakaj pravzaprav gre? Kakšen smisel ima “naročanje” maš po namenu nekoga? Ali to pomeni, da ko je maša za Novaka, moja molitev ne bo več uslišana?
Preberite še:
8 vprašanj o katoliškem bogoslužju, ki zanimajo nekatoličane
Kaj to pomeni “naročiti” mašo?
To pomeni, da se Cerkev – skupnost, ki pod vodstvom duhovnika praznuje evharistijo – strinja, da prosimo Boga, da bi z dobrinami, ki jih prinaša ta sveta maša, obdaril konkretno osebo ali skupino ljudi. Za kakšne dobrine gre?
Odgovor se skriva v odgovoru na vprašanje: Kaj je evharistija? To je ponavzočenje Jezusove daritve, ki jo je daroval Očetu, ko je na križu dal svoje življenje. V tej eni daritvi se je Jezus popolnoma združil z Očetom.
Ko mi obhajamo evharistijo, se povezujemo s to Jezusovo daritvijo, postajamo udeleženci, njen del in se “po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu” združujemo z Očetom. “Namen” pomeni, da ko to delamo, prosimo Boga, da bi v to zedinjanje vključil konkretnega človeka. Združenje z Bogom pa ni nič drugega kakor zveličanje.
Če prosimo, na primer, za zdravje, za dober uspeh pri testu matematike, za varstvo in tako naprej, prosimo v tem smislu, da bi to pomagalo pri zveličanju tega človeka – da bi bil torej z Bogom združen za vedno.
Preberite še:
Podzemno srečanje z Bogom v Solni katedrali
Najbolj dragoceno darilo
Pravzaprav ne moremo prositi za nič boljšega, nič večjega. Lepšega darila ne dobiš. Naše sodelovanje – naša prisotnost, zbranosti, goreča molitev ali materialni dar – povezano z “naročilom” svete maše, je znamenje naše ljubezni, ki v evharistiji postane del ljubezni.
Preprosto “naročilo” svete maše je absolutni zmagovalec med darili. Nekaj najbolj dragocenega – celo neprecenljivega – kar lahko človek da drugemu človeku, živemu ali umrlemu. Čudno, da je “naročanje” maš danes tako iz mode.
Preberite še:
Po 50 letih življenja brez Boga je menila, da ga ne potrebuje, nato se je zgodil velik zasuk
Preberite še:
Kdo je Sveto pismo razdelil na poglavja in vrstice?
Kaj pa “osebni” nameni?
Ali to pomeni, da mojih osebnih prošenj med mašo Bog ne posluša? Poenostavimo. Osebnih namenov sploh ni, ker je evharistija dejanje vse Cerkve in nikoli samo moj čas z Gospodom.
Pa ne le Cerkve, ki je zbrana v nekem svetišču ob neki uri, ampak zares vse – zato sta pri vsaki maši izrečeni imeni papeža in krajevnega škofa. Edinost škofa s papežem je znamenje edinosti naše skupnosti z vso vesoljno Cerkvijo.
Zato se tik preden pojemo Svet, svet, svet spomnimo, da molimo skupaj s svetniki in angeli. Prav tako pri vsaki maši molimo za ves svet in za vse ljudi. Če poslušamo evharistično molitev, bomo slišali, da prosimo za mir in zveličanje vsega sveta, za žive in rajne – ni človeka, ki bi ga Cerkev v darovanju evharistije izpustila.
Čas in mesto za naše osebne prošnje
Ugotovili smo torej, da maša zajema vse in zato tudi moje osebne prošnje. Vključene so v molitev vse Cerkve. In zelo dobro je, če k sveti maši prinesemo svoje namene. Zakaj? Prvič: če imam osebni namen, pomeni, da ljubim. In ljubezen – ta moja krhka, uboga, človeška ljubezen – me združi s Kristusom, ki ljubi brez konca, ki se daruje večno ljubečemu Očetu.
Drugič: ta moj osebni namen me spodbuja, da kar se da goreče in zavestno sodelujem pri evharistiji. Prek takega sodelovanja pa se vse bolj združujem z Bogom, ki me čisto zares posluša in si k Srcu vzame to in te, ki jih nosim v svojem človeškem srcu. Sami plusi, torej.
Preberite še:
“Pušica” – zbiranje denarja med sveto mašo – ima globok pomen! Spoznajte ga
Preberite še:
8 nasvetov, kako preživeti mašo z malčkom
Posebni trenutki
Med mašo je nekaj trenutkov, ki so posebej primerni, da Bogu zaupamo svoje potrebe in želje. Prva je že, ko duhovnik moli glavno mašno prošnjo in po “molimo” nekaj trenutkov tiho moli. Glavna mašna prošnja je v latinščini imenovana Collecta – duhovnik vanjo zbere prošnje vseh. Takrat je čas, da vključim svoj namen.
Naslednji trenutek je darovanje, ko na oltar prinesejo kruh in vino. Takrat na pateno in v kelih lahko položim samega sebe, svoje domače, vse, kar nosim v srcu.
Najboljši trenutek in “Božji Zakladnik”
Najpomembnejši trenutek je, ko Jezusa prejmem v obhajilu. On je z mano, je v meni, v mojem srcu. Moje srce – vse ljubezni in skrbi – postanejo njegove. Pogumno lahko povem Očetu: “Imam tvojega sina. Hočem ti ga darovati in skupaj z njim samega sebe in zato tudi vse, kar nosim v srcu. Vse ali nič, Gospod!”
To “sveto izsiljevanje” deluje vedno, ko me vodi ljubezen do Boga in človeka. To je trenutek, ko sem najbolj globoko – tukaj na Zemlji, seveda – v življenju Presvete Trojice. Sem z Bogom in sem v Bogu. Moje srce je potopljeno v njegovo. Vse, kar je moje, postaja njegovo. Vse in vsi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
Preberite še:
Zakaj očka ne gre z nami k sveti maši?
Preberite še:
Kako moliti? Sedem nasvetov Janeza Pavla II.
Preberite še:
Sveto obhajilo: Prejel si Jezusa, zdaj pa čaka, da se zganeš
