Devetnajstega avgusta leta 1985 se je zgodilo, kar se z današnjega zornega kota marsikomu zdi nemogoče, da bi se ponoviloRimski papež je nagovoril ogromno množico mladih muslimanov, namenoma zbranih na velikem stadionu. Zgodilo se je v Casablanci v Maroku v okviru velikega apostolskega potovanja sv. Janeza Pavla II. po Afriki ter v okviru velikega shoda maroške mladine, ki je bil civilne in športne narave in sprva ni predvideval srečanja s papežem.
Format filmskega platna in ekranov je že nekaj desetletij v razmerju 16 : 9. Na to razmerje naletimo, če preberemo kratek casablanški nagovor in preštejemo besedi “spoštovanje” in “svoboda”. 80 tisoč mladim muslimanom je Janez Pavel II. šestnajstkrat položil na srce besede o spoštovanju in devetkrat o svobodi. Šestnajstkrat o spoštovanju med ljudmi, narodi, religijami; devetkrat o svobodi veroizpovedi, o svobodi vesti.
Kaj je spoštovanje?
Filozof Emmanuel Levinas je nekje izzivalno zapisal, da ne bi bilo narobe, če bi v našem jeziku besedo “ljubezen” zamenjali z besedo “spoštovanje”. Ko rečemo “ljubim te”, prevečkrat izražamo hotenje po drugem; ko rečemo “spoštujem te”, takoj pokažemo, da je druga oseba neodvisna od nas in svobodna. Spoštovanje poudarja svobodo drugega. Če ni spoštovanja, tudi svobode kmalu več ne bo.
Smo v času precejšnjih družbenih in cerkvenih sprememb. Trenja med različnimi skupinami in nazori se zaostrujejo. Nekatere elite se spogledujejo z državno represijo drugače mislečih, nekdo bi ustanavljal paravojaške enote, nekdo bi se ogradil z bodečo žico. Marsikdo je negotov, marsikoga je strah. Ključno zato postaja, da vztrajamo v spoštovanju. Spoštovanje drugih in drugačnih bo ohranjalo prostor svobode in varnosti za vse.
“Casablanški” Janez Pavel II. nas uči, da se najbolj iskreno spoštovanje in najbolj žlahtna svoboda smeta in morata skovati tam, kjer se zdi najtežje: dialog med kristjani in muslimani, dialog med vernimi in nevernimi, dialog med levimi in desnimi. Verjeti v dialog (dia-logos) pomeni ne nazadnje verjeti v Boga, čigar beseda (logos) je ustvarila vse ljudi enako.
Prispevek je bil kot uvodnik najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, št. 42.
