Zaobljube ne pomenijo le žrtve, ampak popolno sprejemanje Bogu posvečenega življenjaKo se moški ali ženske pridružijo redovni skupnosti, sprejmejo tri osnovne zaobljube – uboštvo, čistost in pokorščino, imenovane tudi “evangelijski sveti”.
Preberite še:
Nekdanja odlična športnica in žurerka je zdaj pred večnimi zaobljubami
Zakaj?
Prvi zagovornik zaobljub je bil sv. Frančišek Asiški, ki je v svojem Vodilu zapisal: “Vodilo in življenje manjših bratov je spolnjevanje svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti. Brat Frančišek obljublja pokorščino in spoštovanje gospodu papežu Honoriju in njegovim zakonito izvoljenim naslednikom ter rimski Cerkvi. Drugi bratje so dolžni ubogati brata Frančiška in njegove naslednike.”
Mnoge redovne skupnosti vse odtlej sledijo temu in izrekajo podobne zaobljube.
Preberite še:
Kdaj so se katoliški duhovniki prenehali poročati?
Odlično razlago teh zaobljub najdemo v apostolski spodbudi sv. Janeza Pavla II., Posvečeno življenje.
Očetov poziv spodbuja tri zamaknjene učence, naj vse zaupanje postavijo vanj in ga naredijo za središče svojega življenja. V besedi, ki prihaja od zgoraj, dobiva novo globino tisto vabilo, s katerim jih je Jezus ob začetku svojega javnega življenja poklical, naj hodijo za njim, in jih iztrgal iz vsakdanjih opravil in sprejel v svojo bližino. Prav iz te posebne milosti njegovega prijateljstva izhaja v posvečenem življenju možnost in zahteva popolne podaritve samega sebe z zaobljubo evangeljskih svetov. Ti niso predvsem odpoved, pač pa svojski sprejem Kristusove skrivnosti, do katerega pride znotraj Cerkve. /…/ Z zaobljubo svetov namreč posvečeni ne le najde v Kristusu smisel svojega življenja, ampak se trudi, kolikor more, v sebi povzeti “tudi obliko življenja, kakršno je privzel Božji Sin, ko je prišel na svet”.
Uboštvo
Ko posnema njegovo uboštvo, ga izpoveduje kot Sina, ki vse prejema od Očeta, in mu vse v ljubezni vrača (prim. Jn 17,7.10).
Čistost
Ko se oprime devištva, si prisvoji deviško ljubezen Kristusa in ga priznava kot edinorojenega Sina, ki je eno z Očetom (prim. Jn 10,30; 14,11).
Pokorščina
Ko žrtvuje svojo voljo in se oklene skrivnosti njegove sinovske pokorščine, ga na neskončen način izpoveduje kot ljubljenega in ljubečega, ki se veseli samo Očetove volje (prim. Jn 4,43), se z njim v polnosti združi in je od njega v vsem odvisen.
Ti trije evangelijski sveti torej redovniku ali redovnici dopuščajo določeno svobodo pri hoji za Kristusom in pri njegovem oz. njenem oznanjevanju v svetu. Ubog redovnik brez lastnine lahko po svetu hodi svobodno ter s svojim življenjem oznanja evangelij, saj ni navezan na nobene posvetne želje.
Z zaobljubo čistosti lahko redovnik ali redovnica svojo popolno pozornost posveti Bogu, svojemu pravemu “izbrancu”. To je že predokus nebes, kjer se ne bomo več poročali, ampak bomo globoko povezani z Bogom in drug z drugim (prim. Mt 22,30).
Pokorščina je zaobljuba, ki Božjo voljo prepozna v dejanjih nadrejenega, ki je poklican, da je orodje Božje previdnosti.
Evangeljski sveti so čudovit dar za vse redovnike in redovnice, dar, ki jim pomaga, da so bližje Bogu in so pristne priče za evangelij.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Zakaj bi sodobna ženska sploh želela postati redovnica?
Preberite še:
Kakšna je razlika med redovnikom, menihom in duhovnikom?
Preberite še:
“Redovnica ali televizijska voditeljica. Sem ista oseba. Sem Romana”
