Za mladega očka so trepetali žena in štirje otroci. Le nekaj odstotkov možnosti je bilo, da bo preživelJanez in Mojca Uranič sta zakonca iz Naklega na Gorenjskem. Njuni otroci so stari deset, devet, sedem in štiri leta, aprila pa pričakujeta petega otroka. V preteklem letu sta prestala hudo preizkušnjo, saj je Janez med smučarsko nesrečo utrpel hude poškodbe glave in možganov. Hvaležni smo jima za njuno pričevanje.
Janez, pred slabim letom ste se hudo ponesrečili. Kaj se je zgodilo?
Janez: Lani decembra sem šel s starejšima otrokoma smučat na Vogel. Malo smo se učili osnove in zavoje. V smučarskem parku sem po trenutnem navdihu hotel skočiti z manjše skakalnice. Bil sem brez čelade. Kar se je dogajalo potem, vem le iz pripovedovanja očividcev, s katerimi sem pozneje navezal stik. Skok se je ponesrečil, priletel sem s sprednjim delom glave v ledeno ravnino.
Dve do tri ure so me oživljali, dajali umetno dihanje, doživljal sem epileptične napade … Ko so me dovolj stabilizirali, so me odpeljali s helikopterjem v UKC.
Preberite še:
Po tragični letalski nesreči jim je Bog ponudil novo priložnost
Kakšni so bili trenutki po Janezovi nesreči?
Mojca: Življenje se ti v eni sekundi obrne na glavo. Ko so me poklicali, da se je Janezu nekaj zgodilo, sem najprej pomislila, da si je recimo polomil noge. Potem pa me je njegova sestra Kristina, ki je zdravnica, objokana poklicala, naj takoj pridem v Ljubljano.
Bil je nezavesten, intubiran, obkrožen z aparati. Sploh nisem dojela, da je to res. Čisti šok, adrenalin. Zdravnica mi je povedala, da ima Janez hude možganske krvavitve, da ga imajo v umetni komi in da je nekajodstotna možnost, da preživi. Tako da smo bili prve tri dni v čisti negotovosti, ali bo preživel ali ne.
Kaj se je dogajalo v vas?
Mojca: Vedela sem, da moram nekako ohraniti trezno glavo. Takoj sem poklicala molitveno skupino, poklicala sem svojo dobro prijateljico, ki mi je rekla: “Mojca, samo dvigni pogled. Samo to moraš narediti.” In to me je držalo pokonci.
Ker sem imela doma štiri otroke, sem morala nekako speljati vsak dan posebej, zato sem se osredotočila na majhne korake. Drugače ne bi zmogla.
Usmerila sem se popolnoma v Boga in mu vse izročila. Rekla sem mu: “Bog, tukaj sem. To je v Tvojih rokah. Ti si odgovoren za to, jaz ne morem nič storiti. Prosim, ‘zrihtaj’.” Odločila sem se za slavljenje, zahvaljevanje ne glede na to, kakšna je (bila) situacija. In da jemljem dan po dan, saj je “dovolj dnevu njegova teža”.
Preberite še:
Ostala je brez rok in nog, a širi veselje kot le malokdo
Kako so se odzvali otroci?
Mojca: Mlajša niti nista čisto dobro dojemala. Starejša dva pa sta bila kar prizadeta. Čustva so predelovali skozi agresijo (tudi do mene), prerekanjem. Spodbujala sem jih pri izražanju njihovih čustev jeze, strahu, žalosti. Nisem želela, da bi to potisnili nekam vase in da tega ne bi mogli izraziti.
Ali ste razmišljali tudi o tem, da Janez lahko umre?
Mojca: Po nesreči me je Janez vprašal: “A si kaj razmišljala o tem, kako bi preživela otroke, če jaz ne bi preživel nesreče?” Sem namreč doma, v službo hodi samo Janez. In sem mu odgovorila, da nisem razmišljala o tem. Ker se preprosto nisem mogla ukvarjati s tem, kaj bo, če bo. Jemala sem samo dejstva in dan po dan. O potencialnih scenarijih nisem imela časa razmišljati.
Sta se kdaj spraševali: zakaj jaz, zakaj ravno mi?
Mojca: Enkrat sem se zlomila ob Janezovi postelji v bolnišnici. Preprosto je bilo preveč vsega, kar se je zgrnilo name. Nisem pa nikoli z jezo gledala na to, da je šel skočit in se ponesrečil. Vem, da je to preprosto on.
Potem pa sem se spet sestavila, dvignila roke k Bogu, se zavedla tega, da stvari niso v mojih rokah, in nekako nadaljevala. In se zahvaljevala za vsak minimalen napredek, za to, da je preživel prve tri dni, za to, da je sam dihal, … Bile pa so možnosti za karkoli – da ne bo videl, da ne bo hodil, da ne bo mogel sam jesti, da ne bo govoril. Vse sem izročala Bogu.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Kako vam je pomagala molitev drugih?
Mojca: Po nesreči je začelo ogromno ljudi moliti za Janeza. Takoj po prihodu v bolnišnico sva oba prejela bolniško maziljenje. To nama je dalo moč, da sva sploh zdržala.
Prvo mašo na dan nesreče je daroval župnik Urban, kar nam je bilo v veliko tolažbo. Ustanovila sem skupino na Facebooku, da sem lahko vse znance obveščala o Janezovem zdravju. Takoj je začela za nas moliti naša molitvena skupina.
Prijateljica je uredila, da so v Rimu darovali mašo za Janezovo zdravje. Zanj so molile sestre iz Kameruna in sestre klarise v Sloveniji. Pa vsa Janezova družina, v Avstriji so ljudje molili za nas, binkoštna dvorana, kamor hodimo …
Kakšno je bilo vaše okrevanje?
Janez: Zelo hitro po tem, ko so me dali na nevrološki oddelek, sem se začel gibati, hoditi. Nadaljeval sem z rehabilitacijo na Soči, kjer sem hvala Bogu zelo hitro in dobro napredoval. Tam sem videl, kaj vse ljudje trpijo, kakšne hude stvari prestajajo, tudi mladi fantje.
Zame bi bilo najhujše, če bi ostal hudo poškodovan. Da ne bi nič mogel, Mojca pa bi imela še nekoga, za katerega bi morala skrbeti.
Na Soči je v najvišjem nadstropju kapela, kamor sem vsakodnevno zahajal. Včasih sem samo sedel, včasih sem molil, se pogovarjal z duhovnikom. Tudi prek tega sem ozdravljal.
Preberite še:
Kako je 11. september ameriškega časnikarja usmeril na novo pot
Kako ste si osmislili vašo nesrečo?
Janez: Zahvaljujem se Jezusu za še eno priložnost. Čudeži se dogajajo. Vsem sem hvaležen za njihove molitve in žrtve, ki so jih namenili zame in za mojo družino. Svoje življenje nameravam živeti na polno. Na življenje gledam kot na dar.
Ko pogledam nazaj, nimam nobenih obžalovanj. Lahko rečem, da sem polno živel. Imam ženo, družino, službo in šport, vse to mi veliko pomeni. Žal bi mi bilo samo, če ne bi mogel videti otrok, kako odrastejo.
Ukvarjal sem se z vprašanji, kot je na primer, ali ima Bog za vsakega človeka določen načrt. Razmišljal sem tudi, ali se je Bog odločil, da me ohrani pri življenju, zato ker je toliko ljudi molilo zame? Nekdo drug, tudi družinski oče, pa recimo umre. Ampak to so stvari, ki jih s človeškimi možgani ne moreš doumeti.
Preberite še:
12 opogumljajočih misli za začetek tedna
Ali vas je nesreča spremenila?
Janez: Hitro imam težko glavo, včasih moram čez dan iti počivat, se uleč. To se mi prej ni nikoli dogajalo. Hitreje postanem nepotrpežljiv, razdražljiv, žena bi rekla siten. To se malo pozna tudi v družinski dinamiki, saj je trenutno več obremenitev na Mojci.
Moja nesreča pa nas je vzpodbudila, da tudi mi zdaj bolj stojimo ob strani tistim, ki so v podobnih preizkušnjah. Da pridemo v stik s kom, ki se mu je kaj podobnega zgodilo, molimo za te ljudi in družine, da razširimo kakšno novico, če kdo trpi in potrebuje pomoč …
Seveda je za nas lažje zato, ker se je vse skupaj dobro izšlo. Lahko bi bilo tudi zelo drugače.
Ali je vajin odnos po nesreči drugačen?
Janez: Vedno sva imela zelo lep odnos, vedno sva si delila čas z otroki. Včasih sem lahko, ko je bila Mojca utrujena, vzel otroke in šel malo z njimi ven, da si je odpočila in da sem jo razbremenil. Po nesreči je tega malo manj, kar se seveda pozna na najini zakonski in družinski dinamiki.
Mojca: Meseci po Janezovem okrevanju so bili zame čustveno zelo naporni. Stvari med nama so se nekoliko spremenile in imela sem tudi trenutke negotovosti, ali bova obstala, kakšen bo najin odnos. Na najinem odnosu morava še delati, ni še tam, kjer je bil. Zaupava pa Bogu, da naju bo osvežil.
Pričakujeta petega otroka!
Mojca: Od nekdaj sva si želela pet otrok. Nekaj mesecev pred nesrečo sem imela spontani splav. Po nesreči, ko se nam je življenje približno spet umirilo, sem razmišljala o tem, da so otroci že nekoliko večji, da bi spet imela malo več časa zase in za nadaljevanje študija …
Ampak Bog je naredil čudež v našem življenju. Pripravljena sem se darovati za to in sprejeti še enega otroka, tudi če to pomeni, da nekaj let spet ne bom imela toliko časa zase. Če Bog da in če lahko, zakaj pa ne.
Preberite še:
Slovenski samostan, v katerem je tretja najstarejša lekarna v Evropi
Preberite še:
Ko v življenje uspešnega športnika ostro zareže bolezen
Preberite še:
Nepogrešljiva vrlina, o kateri Freud ni govoril
