V slovenščini, zlasti pogovorni, mrgoli besed, ki so nemškega izvora, a besede slovenskega izvora najdemo tudi v nemščini, ko jo govorijo v sosednji AvstrijiSlovenci in Nemci oziroma nemško govoreči Avstrijci smo sosedje že več kot 1400 let. Slovenci smo stoletja sobivali skupaj z nemško govorečo večino v Svetem rimskem cesarstvu (v zgodovinopisju tudi Nemško cesarstvo), zato ne preseneča, da je v slovenščino prišlo tudi veliko nemških besed.
Očitne in skrite sposojenke
Ena takšnih je beseda luft za zrak, ki se sicer v knjižni rabi ne uporablja, a jo v pogovornem jeziku slišimo vsak dan. V knjižnem in pogovornem jeziku pa je tudi veliko nemških besed, ki so jih naši predniki prevzeli že pred davnimi stoletji in jih tako prilagodili svojemu jeziku, da je težko ugotoviti, da so to v resnici sposojenke.
Takšna skoraj nerazpoznavna sposojenka je beseda ubogati. Zveni zelo slovensko, a v resnici smo jo prevzeli že pred 11. stoletjem, in sicer iz nemške besede volgen oziroma folgen (sl. slediti). Ker slovenščina vse do 11. stoletja ni poznala glasu za črko f, so naši predniki besedo izgovarjali kot bolgen oziroma bogen – tako je nastal glagol bogati oziroma, ko je bil dodan še u, današnji ubogati. Iz besede ubogati sta nastali besedi ubogljiv in ubog.
Preberite še:
Matic Pavlič in njegova stvaritev, ki bo gluhim spremenila svet
Slovenske besede v nemščini
A slovenske besede najdemo tudi v pogovorni nemščini, ki se govori v vsej Avstriji. Še več: besede slovenskega izvora najdemo v nemških narečjih, ki se govorijo predvsem na avstrijskem Koroškem. Glede na to, da se je slovenski jezik nekdaj uporabljalo na Koroškem, Vzhodnem Tirolskem, na Štajerskem in delu Solnograškega, to ni presenečenje.
Južina in jause
Najbolj znana beseda slovenskega izvora, ki je postala neločljiv del pogovorne nemščine, je jause oziroma jausen. To je izraz nemško govorečih Avstrijcev za malico oziroma prigrizek. Le malo Avstrijcev pa verjetno ve, da jause in jausen izvirata iz slovenske besede južina (kosilo) oziroma južinati.
V Avstriji je razširjena tudi beseda keusche ali kaischn, ki pomeni majhno, skromno hišo. Ironije je, da izhaja iz slovenske besede hiša, ki pa je sama sposojenka iz nemške besede hus (v sodobni nemščini haus, angleščini house). Nemško govoreči so tako slovensko sposojenko iz nemščine hiša spremenili v keusche. Stanovalec te majhne hiše pa je bil keuschler.
Preberite še:
Požrtvovalni mož, ki je v slovensko zgodovino vtisnil neizbrisen pečat
Hus – hiša, keusche – kajža
Da bi bilo to slovensko-nemško verižno sposojanje besed še bolj zabavno, smo Slovenci na koncu prevzeli tudi besedi keusche in keuschler – tako sta nastali besedi kajža in kajžar.
Zaseka
Veliko slovenskih besed se je v nemščini uveljavilo zlasti v prehrani. Tako je zaseka oziroma zaska, to je tradicionalna slovenska zabela iz prekajene ali sveže slanine, postala sasaka.
Če je sasaka znana po vsej Avstriji, pa je veliko slovenskih besed, povezanih s hrano oziroma jedmi, omejenih na narečja, zlasti na Koroškem, pa tudi na Vzhodnem Tirolskem.
Preberite še:
Kako je zaradi Slovencev padla avstrijska vlada
Stare slovenske jedi iz ovsa
Tako je na Koroškem znana kmečka specialiteta gaislitz, ki je narejena iz ovsene moke in je bolj kiselkastega okusa. Beseda gaislitz seveda izvira iz slovenske besede kislica.
Iz ovsene moke oziroma iz zdrobljenih žitnih zrn sta narejeni tudi jedi, ki se imenujeta v koroški nemščini munkn oziroma munggn ali munggen in talk, talgge ali talggen. Na prvi pogled zvenijo popolnoma neslovensko in kot kakšne izmišljene besede iz fantazijskih romanov o hobitih, a v resnici so slovenskega izvora.
Munkn izvira iz staroslovenske besede za moko – monka; talggen pa iz staroslovenske besede talkuna (sodobno slovensko tlačiti, tolči). Tudi koroška beseda strankerl za zelen fižol oziroma še nezrel fižol izvira iz slovenščine, in sicer iz besede strok.
Oblice in staroslovenski “toast”
Na Koroškem in Vzhodnem Tirolskem poznajo tudi jed oblitzen (sl. oblice), to je kuhana neolupljena repa. V slovenskem jeziku se zdaj izraz oblice uporablja za kuhan neolupljen krompir. Na Vzhodnem Tirolskem jedo ali so jedli tudi jed topanitz, ki je neke vrste toast. Beseda topanitz izvira iz slovenske besede topanica (iz besede topiti).
Na Koroškem in Vzhodnem Tirolskem med potomci nekdaj slovensko govorečih prebivalcev naletimo tudi na besedo pogatschen, ki izvira iz slovenske besede pogača. To besedo smo Slovenci pred tem pobrali od Romanov, ki so pekli focaccio. Na Koroškem tudi nemško govoreči poznajo tschompe, to je čompe oziroma krompir, in botizn ali potitze (potica).
Preberite še:
Potica, kot jo speče sestra Nikolina
Preberite še:
To so rokopisi, ki so za Slovence neprecenljive vrednosti
Baba, ključ, črepinja, žlahta …
Poleg slovenskih besed za jedi koroška nemščina pozna še naslednje besede slovenskega izvora. Tako malce žaljiva beseda wabm za ponavadi starejšo žensko prihaja iz slovenske besede baba, klutsch je seveda ključ, pograte je pograd, zwialn ali tswīln pomeni cviliti tako kot v slovenščini, gschwachta je žlahta (sorodstvo), tschreamp (iz slovenske besede črepinje) pa je skodelica, majhen lonec ali žaljivka za ženske.
V koroški nemščini je beseda tschriasche izraz za neumnega, preprostega možakarja, izvira pa iz slovenske beseda črešnja oziroma češnja. Tscheafl je izraz za čevlje ali sandale in naj bi po eni od razlag izviral iz slovenske besede čevelj, po drugi pa iz romanskega jezika.
Hudič in pr’mej’duš
V kakšnih odročnih koroških krajih je tudi v vaseh, ki so bila že pred stoletji ponemčena, mogoče slišati besede kot huditsch (hudič) ali vzklik presenečenja oziroma osuplost moidusch (pri moji duši). Vaščani pa vam bodo v koroški nemščini dejali: “Bei uns geht ois a bisserl potschasn.” (sl. Pri nas gre vse bolj počasi.)
Zadnja beseda potschasn je seveda slovenska beseda počasen, v koroški nemščini pa pomeni počasi oziroma lagodno. Ali kot bi v Sloveniji rekli v sodobnem neknjižnem urbanem besednjaku: “Pri nas gre vse bolj na izi.”
A in le
Slovenščina je vplivala tudi na oblikovanje stavkov, tako se v koroški nemščini pri vprašanjih na začetku stavka dodaja beseda a, na primer: A kommst du? (sl. Ali prideš? oziroma skrajšano A prideš?). Ta dodani a je seveda slovenski ali oziroma skrajšano a. Tudi koroški lei (npr. v stavku Karntn is lei ans oziroma sl. Koroška je le ena) naj bi po eni od razlag izviral iz slovenske besede le.
In ne pozabite: ko se boste vozili po phyrnski avtocesti, se spomnite, da je nemška beseda Phyrn (Phyrn Pass) le popačenka slovenske besede brdina.
Glavni vir: Heinz Dieter Pohl, Slowenisches Erbe in Kärnten und Österreich
Preberite še:
“Če želim biti prava državljanka, moram znati slovensko”
Preberite še:
Ko smo Slovenci odšli iz države, ki je poniževala slovenski jezik
Preberite še:
Mož, ki je dobil vzdevek apostol Kranjske
