Cerkev naj bo odprta za vse, ki iščejo, in naj jim prihaja naprotiEvropa že desetletja potrebuje nov val krščanskega oznanjevanja. Tudi Slovenija. Ko govorimo o misijonih, se najprej spomnimo daljnih krajev, v katerih delujejo naši misijonarji, včasih pa pozabimo, da je domovina prvo misijonsko obzorje naše Cerkve.
Potrebna podpora misijonov vse do skrajnih mej sveta nas ne odvezuje naloge oznanjevanja med rojaki v Sloveniji. Misijonsko delovanje ni samo za “specialce” v cerkvenih vrstah, s katerimi imamo ostali malo opravka – nekaj stikov na leto, ko zberemo denar zanje in njihove pomoči potrebne skupnosti –, temveč je poklic vseh nas, posvečenih in laikov, ki verujemo v Kristusa.
Preberite še:
“Iskati moraš lepoto, sicer v misijonih ne zdržiš”
Oznanjevalna pasivnost
Morda so se med nami ustalili vzorci verskega življenja, ki temeljijo na vzdrževanju obstoječega, ti pa so včasih izgovor za oznanjevalno pasivnost. Saj vemo, kako je v življenju: kar ne raste, umira. Kjer ni gorečnosti za širjenje Božjega kraljestva, tam Cerkev ne izpolnjuje svojega poslanstva.
Jezus ni rekel: sedite križem rok in drug drugega potrjujte v prepričanju, temveč: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!” Kristjani smo na tem prelepem koščku zemlje predvsem zato, da Jezusa prinašamo ljudem, bližnjim in oddaljenim, vsem, ki vesele novice o Bogu, ki nas ljubi, še niso slišali, na njim primeren način.
Preberite še:
Si predstavljate ministranta, ki bi duhovniku med mašo prinesel telefon za selfie?
Od Goričkega do Pirana
Morda imajo naši misijonarji, ki delujejo v svetu, ključ do bolj gorečega oznanjevanja doma. Potrebujemo jih, da se naužijemo duhovnih darov navdušenih občestev. Ti lahko pomladijo tudi našo Cerkev, lahko izzovejo ustaljene kolesnice delovanja in nas spodbudijo k novim načinom za širjenje evangelija vse od Goričkega do Pirana.
Zato upam v cerkev na Slovenskem, v kateri bo vsaka župnija misijonska postojanka. V Cerkev, ki bo odprta za vse, ki iščejo, in jim bo prihajala naproti. Da bo šla na obrobje vasi, kjer žive priseljenci in oddaljeni, ter iskala načine, kako bi se dotaknila razuma in srca naših ljudi. Da bo pozorna na odstranjevanje morebitnih vzrokov za pohujšanje teh, ki jih želimo pridobiti za Gospoda. Da bo misijone v daljnih deželah razumela kot nenadomestljiv “razvojni oddelek” za vdih novega duha, za mehčanje včasih otrdelega srca, za uresničevanje nujno potrebnega misijona doma.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 43.
Preberite še:
Misijonar je obenem tudi električar, kuhar, zidar, mizar …
Preberite še:
“Za petdeset kilometrov z avtom porabiš en dan. Če imaš srečo”
Preberite še:
Še neslišane zgodbe o najslavnejšem slovenskem misijonarju
