Naša vera v Kristusa bi nam morala preprečevati, da bi na naše preminule gledali kot zgolj na “mrtve”1. novembra praznujemo praznik vseh svetih. Uradno državno poimenovanje tega dneva je dan spomina na mrtve, skrajšano dan mrtvih. Dve popolnoma različni poimenovanji za isti praznik – prvo lahko doživljamo kot polno upanja (vsi sveti), drugo kot nekaj žalostnega, morečega, dokončnega.
Preberite še:
Prvi november ‒ priložnost, da z otrokom odkrito spregovorimo o smrti
So naši pokojni res mrtvi …
Tako rekoč nedopustno je, da bi kristjani zavestno ali pomotoma uporabljali izraz “dan mrtvih”. Naša vera v Kristusa, ki je z vstajenjem premagal smrt in tako tudi vsem nam odprl vrata večnosti, bi nam morala namreč preprečevati, da bi na naše preminule gledali kot zgolj na “mrtve”.
Mrtvi. Kako moreč in dokončen izraz. Kaj je v resnici mrtvega, ko nekdo umre? Kristjani verujemo, da umre le telo, naš fizični oklep oziroma lupina. Duša ter vse, kar jo je za časa našega zemeljskega življenja oblikovalo, pa se – tako upamo – združi z Bogom. Zato si vse življenje prizadevamo za to, da bi nekoč tudi mi dosegli večno življenje, v katerega vstopamo skozi nevidna vrata smrti našega fizičnega telesa.
Preberite še:
Jezusovo vstajenje od mrtvih – resnica ali mit?
… ali živi?
Apostol Pavel je v prvem pismu Korinčanom o razliki med zemeljskim in nebeškim ‒ večnim védenjem zapisal: “Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.” (1 Kor 13,12)
Potemtakem so naši preminuli ali pokojni še kako živi. Morda bi lahko celo rekli, da so na nek način bolj živi kot mi, ki smo še ujeti v omejene dimenzije časa in prostora. Imajo namreč spoznanje in védenje, ki je našemu omejenemu umu za zdaj še skrito.
Preberite še:
Martin Golob: Zakaj je lahko gospod, ki ne hodi k maši, bolj veren od župnika v Bohinju
Vsi sveti – praznik, ki nas povezuje z večnostjo
Na spletni strani Slovenske škofovske konference o prazniku vseh svetih piše: “To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.”
Na praznik vseh svetih se torej ljubeče spominjamo vseh naših rajnih, ki se že veselijo v večni Božji svetlobi. V molitvi pa se jim priporočimo tudi sami, naj pri Bogu posredujejo za naše slabosti in šibkosti, da se jim bomo nekoč, ko bo umrlo naše umrljivo telo, pridružili tudi mi.
Preberite še:
Kakšen smisel ima “naročanje” svetih maš?
Preberite še:
Kako otroku razložiti smrt?
Preberite še:
Najprej v telovadnico, nato v cerkev – krščanski pogled na smrt
