Edino odnosi, ki so živahni, ustvarjalni in sproščeni, so dovolj dobri, da se otrok polno razvija
Vprašanje bralke
Šola se je komaj začela, moja prvorojenka pa je že vsa tesnobna. Stara je 13 let in jo skrbi vse v zvezi z znanjem, spraševanjem, ocenami, testi … Rada bi bila uspešna in tudi je pridna za učenje, ampak vseeno jo je nenehno strah. Jaz jo mirim, da ni nič hudega, vendar vedno bolj vidim, da je vse to v prazno. Njena tesnoba se samo še povečuje in jaz sem vedno bolj izgubljena. Zdi se mi, da se bo morala tudi v življenju znajti – pogosto v težjih položajih, kot je osnovnošolsko spraševanje, po drugi strani pa se mi zdi, da si želi, da bi ji na nek način pomagala, saj mi o vsem tem vedno znova pripoveduje. Razmišljala sem, da bi šla do šolske psihologinje, ampak me skrbi, da bodo mnenja, da pretiravam, da se mora pri teh letih glede spraševanja zmeniti sama. Ima še mlajšega bratca, ki nima nobenih težav in je bolj sproščen. Z otroki živim sama. Oče je na delu v tujini, zato se nanj ne moremo zanesti.
Barbara
Preberite še:
Nasvet iz 13. stoletja, ki ga še danes lahko damo šolarjem
Odgovarja: Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka
Ne bojte se postaviti za hčerko! Nikakor ni stara toliko, da bi zmogla sama reševati tako močne strahove. Dragoceno bi bilo, če bi se v njene strahove lahko nekoliko bolj vživeli.
Pozabite na stavek: “Ne sekiraj se!”
Predlagam vam preprosto vajo, ki bo vam in vaši hčerki pomagala, da bo ta tema postala bolj domača in tudi obvladljiva. Ko hčerka potoži, da se je zopet nečesa ustrašila ali da jo nekaj močno skrbi, je odslej ne pomirite s svojim utečenim stavkom: “Bo že bolje!” ali “Ne sekiraj se!”, temveč se pozanimajte za podrobnosti.
Vprašajte jo, česa se je ustrašila? Ob katerem učitelju se je to zgodilo? Ali se to vedno zgodi ob istem učitelju? Kako se je počutila? Kako dolgo je to počutje v njej vztrajalo? Ali je to lahko sproti že komu povedala ali je do popoldneva zadrževala v sebi? Ali se podobno zgodi tudi ob drugih učiteljih? Zakaj so med intenzivnostjo strahu ob različnih učiteljih razlike? In podobna preprosta vprašanja … S podvprašanji boste imeli vedno več možnosti spoznavati hčerkin notranji svet. Kako je nežna, občutljiva, kako dobro zmore prepoznavati različice med učitelji, predmeti, svojim počutjem …
V resnici bo to tudi zanimiv trening za vas; od vas bo zahteval pozornost, pronicljivost, nevsiljivo iskanje informacij. Ob vsem tem skušajte biti čim bolj pozorni na svoje občutke; kako dobro vi prepoznavate svoje občutke ob tem, kar vam pripoveduje hči.
Preberite še:
Ali otroke preveč zavijamo v vato?
Preberite še:
“Praktične izkušnje dela dajo otroku zdravo samozavest”
V šoli in doma
Ko boste hčerko in ob njej sebe čustveno spoznavali in ugotovili, kaj bi ji lahko pomagalo, lahko greste na govorilne ure do posameznih učiteljev in se dogovorite, da jo npr. vprašajo tako, da med spraševanjem sedi, da ji napovejo spraševanje in podobne rešitve, ki se jih boste lahko spomnili, ko se boste poglobili v hčerko.
Doma ji lahko ponudite pomoč pri razlagi snovi, lahko prosite za pomoč tudi koga od zunaj. Pomembno je, da ji pomagate pri tem, da bo v njej vedno manj tesnobe in strahu, ne pa da je v teh občutkih prepuščena sama sebi. To, kar se sedaj izraža kot strah, se ob vaši opori lahko razvije v senzitivnost in natančnost, kar sta lahko dragoceni hčerkini lastnosti pozneje v življenju in bo nanju lahko ponosna.
Strah in sram pustimo ob strani
Pomembno je, da nas ni strah, da jih bomo pomehkužili, in da nas ni sram, kaj bodo rekli v šoli, ampak da verjamemo, da je to edini način, ki bo otroke pomiril in jim omogočil razvoj pozitivne samopodobe in suverenosti.
Edino odnosi, ki so živahni, ustvarjalni in sproščeni, so dovolj dobri, da se otrok polno razvija.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Kaj storiti, če se vašemu otroku šola zdi postranska stvar?
Preberite še:
Kaj morate vedeti, če ima otrok govorno napako
Preberite še:
Zakaj je otrokom dobro dovoliti, da se prepirajo