“Mislila sem, da me nočejo niti v peklu”

Odločitev, ki je zaznamovala moje življenjePomembnejše odločitve v mojem življenju so zagotovo bile izbira srednje šole, s kom prijateljevati, komu zaupati, izražanje s pisanjem. A te odločitve v primerjavi z najpomembnejšo in tudi najtežjo odločitvijo, ki sem jo kdajkoli sprejela, niso nič, saj vsak dan sprejmemo ogromno odločitev: kdaj bom vstal, kdaj in kaj bom zajtrkoval, kaj bom oblekel …

Večkrat pa moramo sprejeti odločitve, ki lahko odločajo o marsičem; v življenju najstnika je to recimo odločitev za vpis na srednjo šolo, pozneje izbira fakultete, za odrasle recimo poroka oziroma ustvarjanje družine …

Preberite še:
Pogumni policist, ki je preprečil samomor

Dvom in posledice

Bila sem stara komaj 14 let, ko sem prvič podvomila o Božji ljubezni in o svojem namenu. Pravzaprav sem začela verjeti, da Bog ne obstaja, saj bi gotovo naredil kaj, da bi bilo življenje ljudi lepše oz. boljše. Nisem videla smisla v tem, da hodim v šolo, kjer sedim in ne naredim ničesar, nato pridem domov, kjer sem kljub prizadevanjem, da bi bila koristna, vsem v napoto. Nisem razumela, zakaj so nekateri ljudje tako zlobni do drugih, in nisem našla svojega mesta na svetu. Nisem se počutila vredne, da bi živela, da bi drugim kradla čas, da bi jih morila s svojo nejevoljo in jim kvarila veselje.

Odločila sem se, da imam vsega zadosti, zato sem neke noči iz omarice izmaknila tablete – vsakega, ki bi jih jemal nepremišljeno in preveč, naj bi zastrupile oz. ubile. Pogoltnila sem 45 tablet in zaspala v upanju, da se ne bom več zbudila. A sem se. Sprva sem se čudila, da živim, nato sem se čudila, ko po enem tednu ni bilo nič narobe. Vse skupaj sem si razlagala kot znamenje, da sem preslab človek in me nočejo niti v peklu. Odločila sem se za smrt in odločila sem se narobe.

Preberite še:
Ko se za nasmehom skrivajo samomorilne misli. Fotografije, ki vas bodo šokirale

Zdaj vem, da nisem živa, ker bi bila preslab človek. Živa sem, ker Bog v meni vidi nekaj dobrega, ker ni obupal nad mano. Dobila sem drugo priložnost, ki je mnogi ne. Po tem dogodku sem isto napačno odločitev sprejela še velikokrat, a nikoli nisem nič konkretnega storila, saj mi je zmanjkalo poguma. Vedno sem našla “izgovor”, da sem opustila svoje namere. Zdaj vem, da to niso bili izgovori, ampak cilji, ki si jih nisem zadala zaradi sebe, ampak v upanju, da bodo koristili drugim.

Napačne odločitve so me pripeljale do psihiatrične klinike, kamor me je Bog poslal, da sem spoznala ljudi s podobnimi in še težjimi zgodbami. Spoznala sem, kakšno srečo pravzaprav imam in kako hvaležna sem lahko, da sem živa, da imam streho nad glavo, hrano, prijatelje, knjige, možnost izobraževanja in da se lahko vedno zatečem k Bogu. Spoznala sem ogromno ljudi, ki nimajo nikogar; veliko ljudi, ki so jih prijatelji zapustili, ko so izvedeli, da obiskujejo psihiatra, da hodijo na terapije; ljudi, ki jih ljudje zavračajo, ker so drugačni. Od takrat hitreje opazim ljudi, ki ne cenijo tega, kar imajo, in ljudi, ki ne cenijo drugih.

Preberite še:
Od poskusa samomora in uboja do urejenega življenja

Okolica

Meni je Bog dal drugo priložnost, dal mi je tudi ljudi, ki mi stojijo ob strani, dal mi je moč, da grem naprej, da se postavim zase. Mnogi ljudje tega nimajo. Med vašimi znanci so morda taki, ki imajo za seboj težke izkušnje, o katerih morda ne veste nič. Danes so duševne motnje zelo pogoste in večina ljudi, ki imajo take težave, o njih ne govori.

Ljudje velikokrat rečemo kaj nepremišljenega, kar koga prizadene bolj, kakor pokaže. Ironično je, da so ljudje bolj prijazni in obzirni do tebe, ko izvedo za tvojo temnejšo preteklost; da bolj pazijo na besede in obnašanje. Pa ne bi smelo biti tako. Vedno bi morali paziti, kaj rečemo, saj nikoli ne vemo, s čim koga prizadenemo. Ne le tiste, ki že imajo resnejše težave, paziti moramo tudi, da s svojimi besedami ne povzročimo težav.

Jaz z veseljem delim svojo zgodbo z drugimi. Ne da bi se ko­mu smilila, tudi ne, da bi bili ljudje prijaznejši z mano. Bog me je poslal, da pomagam ljudem s podobnimi dvomi, da ne sprejmejo napačne odločitve, saj bi lahko imeli več poguma kot jaz in ne bi dobili še ene možnosti. Poslana sem tudi, da odpiram oči ljudem, ki ne znajo ceniti tega, kar imajo, in želijo več ali pa se norčujejo iz drugih (ali iz hrane).

Velikokrat potrebujemo le prijazen objem in podporo. Nekoga, ki bi poslušal, čeprav mu to ne koristi in čeprav ne potrebujemo nobenega nasveta. Jaz sem svojega zaveznika našla v zvezku, ki sprejme vse, kar napišem. Brez pritožb. Svoje poslanstvo pa sem našla v pomoči drugim.

Preberite še:
Hotel je storiti samomor, nato je ječo napolnila svetloba

Preberite še:
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgodba

Kje sem zdaj?

Čeprav se tega sedaj zavedam, moje življenje še vedno ni popolno. Vsak dan se odpravim v šolo, kjer me čakajo ljudje, ki so videti bolje od mene. Ljudje, za katere se mi zdi, da jim je v življenju z rožicami postlano, in ob katerih se počutim slabo. Vsakič, ko obiščem psihologinjo, h kateri moram hoditi tedensko, me bolj skrbi, o čem naj govorim. Ne znam ji povedati stvari, ki me resnično morijo. Ne vem, kako naj ji povem, da se ne počutim dobro, prijazno, lepo … Vedno govoriva le o tem, komu sem pomagala in komu ne znam pomagati.

Vsak dan vstanem in se zahvalim Bogu, da sem še živa in da imam vsaj nekaj ljudi, ki jim kaj pomenim. Skoraj vsak dan razlagam snov sošolcem, ki jo teže razumejo. Vsaj enkrat na teden do mene pride kakšen znanec, ki potrebuje pogovor, ker ne ve, kako naprej. Ne vem, kako, a nekako jim vedno znam pomagati. Ko pa si postavim vprašanje, kako naj živim jaz, odgovora ni.

Še vedno ne vem, kako se popolnoma zoperstaviti sovražnemu odnosu ljudi, depresiji, obsesivno-kompulzivni motnji, paranoji in podobnim bolezenskim stanjem, ki so me nekoč privedla do poskusa samomora. Vseeno pa mislim, da sem v dobrem položaju, saj kljub občasnim težavam motnje sorazmerno dobro prenašam oz. premagujem.

Za prihodnost si želim, da bi se laže zaupala ljudem, brez strahu, da bodo to uporabili proti meni, in da bi našla več časa za molitev, ker je to edino, kar me pomiri.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina v rubriki Mladi val. Avtorica: Šestnajstletnica iz okolice Domžal.

 

Če si v stiski (ali se z njo sooča kdo od tvojih bližnjih), poišči pomoč, ki je na voljo na spodnjih kontaktih:

• osebni ali dežurni zdravnik,

• 112 – reševalna služba,

• 116 123 – zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan, klici so brezplačni)

• 116 111 – TOM – telefon otok in mladostnikov,

• www.zivziv.si – spletna postaja za razumevanje samomora.

 

Preberite še:
So samomorilci obsojeni na pekel?

Preberite še:
Ste depresivni? Molite to močno molitev proti potrtosti

Preberite še:
Najin najstnik dvomi o obstoju Boga. Kaj lahko narediva?