Razmišljava o umetni prekinitvi nosečnosti, vendar naju je zelo strah
Vprašanje bralke
S fantom sva izvedela, da sem noseča. Seveda je bil otrok nenačrtovan in se zdaj sprašujeva, kako naprej. Oba sva še študenta in vsak živi pri svojih starših. Novice, da sem noseča, ne zmoreva zaupati staršem. Razmišljava o umetni prekinitvi nosečnosti, vendar naju je zelo strah, saj se zavedava, da bi bil to uboj. Kaj nama svetujete, da narediva? Kakšne možnosti imava, da rešiva situacijo? Malo razmišljava, kako bi bilo imeti otroka in biti študent, ampak naju je tako strah. Prosiva za kakšen nasvet.
Nataša
Preberite še:
“Svetu želiva povedati, da je lepo biti študentska mama”
Odgovarja: Darja Kalamar Frece, Zavod Živim
Izkušnja, ki jo imata pred seboj, ni preprosta in od vaju zahteva, da dobro premislita in ne sprejmeta nobene odločitve, dokler trdno ne stojita za njo. Verjamem, da vaju je zelo strah, še posebej ker sta oba še na poti izobraževanja in si ob vseh študijskih obveznostih težko predstavljata, da bi opravljala še vlogo staršev. Predvidevam, da se imata rada in da spoštujeta novo življenje, ki raste pod vašim srcem. Prav iz te ljubezni, ki jo imata drug do drugega in do vajinega otroka, si lahko osmislita življenje na novo in izhajata iz trenutne situacije, čeprav je nista pričakovala. Kaj želim s tem povedati?
Spodbujam vaju, da razmislita o tem, kakšne so vajine možnosti in zmožnosti ter jih dobro pretehtata, saj verjamem, da se bosta tako odločila za pravo možnost in ravnala odgovorno, kar je v takih situacijah zelo pomembno. Očitno se zavedata, da je življenje, ki ga nosite pod srcem, človeško bitje in da bi umetna prekinitev nosečnosti bila v nasprotju z vajinim osebnim prepričanjem in z vajino vestjo.
Preberite še:
18-letnica, ki je ignorirala svoje prijatelje in namesto splava izbrala posvojitev
Biti mama ali oče in obenem študirati ni nič novega. Poznam in javno znanih je veliko študentskih družin, ki ob otroku ali celo več otrocih izpolnjujejo svoje študijske obveznosti, pri čemer jim npr. z veseljem še kdaj priskočijo na pomoč tudi njihovi sostanovalci. Če ste vešči interneta oz. družbenih omrežij, boste hitro našli skupino mladih mamic in študentk, se povezali z njimi ter jih vprašali po njihovih izkušnjah (“Študentska mama” blog, Facebook in Instagram).
Strah, da ne bosta zmogla, je po mojem mnenju odveč. Seveda vama marsikdaj ne bo lahko, ampak zgolj en nasmeh otroka vama bo odtehtal neprespane ure in vse žrtve, ki jih bosta opravila zanj. Novopečeni starši vedno znova spoznavajo, česa so sposobni, tega pa brez otrok morda nikoli ne bi spoznali.
Ko se bosta utrjevala v svoji odločitvi, bo strah vedno bolj izginjal in se bosta v nekem trenutku želela in si tudi upala zaupati svojim staršem in jih prositi, da sprejmejo vajino odločitev in vaju v njej podprejo. Morda težko predvidita njihov odziv, ampak pustita se presenetiti. Tudi morebitni odklonilni odnos staršev naj vaju ne potre, ampak se oklenita upanja, da bodo tudi oni nekoč zmožni sprejeti vajino odločitev. Pogosto je ravno rojstvo in trenutek, ko prvič vzamejo novorojenca v roke, ključen za marsikatere starše in stare starše.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 45.
Preberite še:
Zavrnila sem teste v nosečnosti in ginekologa pustila odprtih ust
Preberite še:
Rodil se je težak komaj 600 gramov, a poglejte ga, kakšen je danes
Preberite še:
“Pozabljamo, da je življenje smiselno, ne glede na položaj, v katerem smo”
