Cerkev, ki jo je zasnoval misijonar tesar, odraža lokalno inuitsko kulturoCerkev Naše gospe Marije Zmagovalke, poznana kot “Cerkev iglu”, je glavna turistična atrakcija kanadskega mesta Inuvik z dobrimi 3.000 prebivalci, ki stoji zgolj dobrih 190 kilometrov od severnega tečajnika. Ideja za izgradnjo cerkve, ki naj bi odražala lokalno kulturo inuitskih prebivalcev, se je pojavila kmalu po ustanovitvi Inuvika leta 1954.
Preberite še:
Kapela pod tonami ledu
Izgradnja cerkve v obliki igluja ni zgolj stilistična poteza. Takšna struktura naj bi bila najprimernejša za edinstvene geografske značilnosti na tem skrajno severnem koščku Kanade.
Gradnja
Ker je območje, na katerem stoji Inuvik, podvrženo nevarnosti poplav, so večino stavb postavili na pilotih, zasidranih v permafrostu, ki leži zgolj šest metrov pod tlemi. Toda duhovnik Joseph Adam je uvidel, da bi se bilo treba gradnje cerkve lotiti na drugačen način. Za zasnovo cerkve se je zato obrnil k Mauriceu Laroqueu, misijonarju oblatu Brezmadežne Marije, ki je na Arktiki kot misijonarski tesar deloval že 30 let. Skupaj sta se odločila za krožno obliko, ki bi ublažila učinke premikanja tal zaradi zmrzali.
Preberite še:
Cerkve, ki podirajo rekorde
Težave so nastopile ob izdajanju gradbenih dovoljenj, saj oblasti niso razumele Laroqueovih amaterskih načrtov. Z gradnjo cerkve, ki je bila skorajda zaustavljena, so začeli leta 1958 in po besedah gradbenega inženirja bo takšna cerkev brez težav zdržala naslednjih 200 let.
Za izgradnjo cerkve so za zmanjšanje stroškov uporabili odpadne materiale, med njimi tudi ostanke hokejskih palic. Streho so obložili z odsevnim aluminijem, da bi dajala videz ledenih blokov inuitskih iglujev.
K maši skoraj vsak dan
Za poslikavo postaj križevega pota v notranjosti cerkve so prosili inuitsko umetnico Mono Thrasher. Križev pot so dokončali in posvetili Devici Mariji leta 1960.
Bogoslužja se je dandanes možno udeležiti vsak dan razen ob ponedeljkih ali če je župnik poklican v kateri drug predel Arktike. V božičnem času se pesmi prepeva ne zgolj v angleščini, temveč tudi v drugih priznanih regionalnih jezikih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
Preberite še:
Veste, kje je največja cerkev v Sloveniji?
Preberite še:
20 “skrivnosti” Sikstinske kapele
Preberite še:
Sladka Gora – pozabljeni baročni biser
