“Bog je moj terapevt,” sem slišala nekega dnePrav gotovo, On nas najbolje pozna in zna ozdravljati naše najgloblje rane. Ni pa prav, če nekdo reče nekaj takega zato, da bi diskreditiral psihoterapijo, saj je zanj edini način reševanja vseh življenjskih težav molitev. In če ne pomaga, pomeni, da moli preslabo ali premalo.
Zame je bilo veliko odkritje, ko sem v cerkvenih dokumentih brala, da človek “nima telesa”, ampak da je telo. Janez Pavel II. v Familiaris consortio pravi, da je človek “utelešen duh” in “telo, ustvarjeno po duhu”. Enega se ne da ločiti od drugega. Ne moreš biti samo telesen ali samo duhoven. To, kar je v nas duhovno, se izrazi s telesom – v drži, izrazu na obrazu, očeh in načinu življenja. In obratno: naša skrb za telo obrodi svoje sadove tudi na področju duha.
Preberite še:
6 znakov, da potrebujete zakonsko terapijo, čeprav zakon ni v krizi
Nismo razsekani na delčke
Prav tako ne smemo čustev in razuma ločevati in enega postavljati nad drugega. Krščanska antropologija človeka ne razseka na delčke, ampak opozarja na enost in vlogo telesa, duha in duševnosti v stanju vsega človeka. Vsak gradnik vpliva na preostale.
Težave, ki se pojavijo v katerem od njih, rešujemo s pomočjo strokovnjakov, ki so za to usposobljeni. Operacijo slepiča bomo zaupali kirurgu, po znanje bomo šli v šolo. V odnosu z Bogom nam bo pomagal duhovni voditelj, zdravljenje ran in bremen v čustveni sferi pa bomo zaupali terapevtu.
Duhovnost in duševnost sta si res blizu
Ko pišem ta stavek, se mi utrne misel, da sta si ta dva gradnika res zelo blizu. Duhovnost je močno oprta ob to, kar smo doživljali od prvih dni našega življenja in na kakšen način smo ustvarjali odnose z ljudmi, ki so skrbeli za nas. “S človeškimi vrvicami sem jih vlekel, z vezmi ljubezni.” (Oz 11,4)
Manj ko te prve in najpomembnejše vezi spominjajo na nežno relacijo z očetom in mamo, težji in bolj zapleten je odnos z Bogom. Odsotni starši ali pretirana strogost poškodujejo podobo Boga in vodijo v duhovnost, ki je polna strahov. Pogosto je terapija potrebna, da nam vrne duhovno življenje brez bremen.
Podobno kot nesreča pusti rane na telesu, travme zarežejo sledi v duševnosti. Težke izkušnje odkrivajo v nas to, kar je ranjeno in slabotno. In čeprav ima Bog moč, da ozdravlja naša telesa, največkrat vseeno končamo pri zdravniku. Podobno znamenje zrelosti je, da strokovno podporo poiščemo takrat, ko se pojavijo težave s čustvi.
Preberite še:
Pet stvari, ki bi jih pacienti morali vedeti, preden obiščejo terapevta
Duhovnost, ki ne vidi čustev
Duhovnik Krzysztof Grzywocz, ki je bil duhovni spremljevalec in certificirani psihoterapevt, o povezavi med duhovnostjo in terapijo piše takole: “Težave, s katerimi ljudje prihajajo k meni, pogosto niso neposredno povezane z duhovnostjo. Šestdeset, celo sedemdeset odstotkov teh težav spada v območje psihoterapije. Najpogosteje so povezane s konflikti, dolgimi obdobji žalosti, neobvladovanjem življenjske situacije: trpljenje, pogrešanje nečesa, smrt bližnje osebe, težave pri zaključevanju študija, prevara …”
Ta slavni poljski duhovnik, ki je leta 2017 izginil v švicarskih Alpah, je pripovedoval, da je postal terapevt prav zato, da bi v srečanju s človekom lahko v duhovno vodenje vključeval tudi vidike psihoterapije. Duhovnost, ki prezira in ne upošteva čustvenih težav, poimenuje celo kot “duhovnost pobega”.
Bog pomaga prek odnosov
Seveda za vernega človeka ne pride v poštev terapevt, ki zanika obstoj duhovnega ali vsiljuje pacientu vrednote, ki niso združljive z njegovo vero (je pa tak pristop tudi znak neprofesionalnosti). Slepa ulica je tudi psihologiziranje, ki ignorira duhovno plat in vse njene potrebe. Proti depresiji pa ne more pomagati samo molitev in tudi nevroze ne pozdravi odveza, ki se zasliši izza mreže v spovednici.
Zelo všeč mi je še en stavek Krzyszstofa Grzywocza: “Tam, kjer so odnosi, je čudež.” Bog nam ne naroča, da živimo duhovno življenje v izoliranosti, kjer je samo On in ni mesta za nikogar drugega, ampak se nam bliža in nam želi pomagati prav prek odnosov. Z možem, ženo, otroki, prijatelji, duhovnikom in tudi s terapevtom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
Preberite še:
Potrebujem terapijo? Kako vedeti, kdaj nasvet prijatelja ni dovolj?
Preberite še:
“Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi me čakala gotova smrt”
Preberite še:
Zgodba o posvojitvi: “Biološke mame ne obsojam, ampak sem ji hvaležna”
