Vsakdanje preklinjanje je prostaško, je psihološko in duhovno nezdravo, izniči celo “koristnost” preklinjanja samegaPreklinjanje je slišati vsepovsod. Redko se zgodi, da gremo ven med ljudi in ne slišimo takšnega ali drugačnega preklinjanja pešcev ali psovk iz mimo vozečega se avta. Celo v restavracijah in trgovinah pogosto slišimo goste in stranke, ki v svoji popolni brezobzirnosti do okolice preklinjajo.
Javno preklinjanje je danes tako pogosto, da se zdi cenzuriranje v prevladujočih medijih vse bolj utopično. Oddaje na televiziji so zdaj še edine, kjer je tak jezik še vsaj delno prepovedan.
Preberite še:
“Če se preredko spovedujemo, se nam bo zdelo, da imamo vedno manj grehov”
Morda se boste vprašali, kakšna škoda se dela s tem, saj so konec koncev to le besede. A vendarle večina izmed nas čuti, da je nekaj narobe s tem. Vemo, čeprav ne moremo reči, zakaj, da stalno vsakodnevno preklinjanje ni niti zdravo niti zaželeno. To je slaba navada.
Zakaj bi torej morali prenehati?
Prvič, ker včasih smemo upravičeno uporabljati kletvice. To je način, kako zapakirati posebej močno čustveno silo v izjavo – ali zaradi zbujanja pozornosti ali da bi si dali duška ob izrednem stresu (od tod slavno preklinjanje mornarjev in vojakov). Težava je, ker pretirana izpostavljenost preklinjanju zaduši njegov učinek in posledično postane nesmiselno.
Preberite še:
Kaj reči otroku, ki ne zna izgubljati?
Obenem tudi navaden govor postane manj učinkovit in ima manjši vpliv. Enako kot zasvojenci otopimo za navadna občutja in zato potrebujemo “vedno večje odmerke”, da sploh zabeležimo kakšen učinek. Vsakodnevno preklinjanje tako postane vse manj učinkovito, zato smo ga prisiljeni vse pogosteje uporabljati, če želimo, da imajo naše besede še težo.
To pa nas pripelje do naslednje težave. Preklinjanje naj bi poslušalca šokiralo, kar pa je v navadnem pogovoru preprosto nevljudno – podobno, kot da bi ves čas vpili na drugo osebo.
Običajna vljudnost narekuje, da se moramo potruditi, da se bo v navadnem pogovoru druga oseba ob nas počutila dokaj prijetno, preklinjanje pa v drugi osebi prebuja nelagodje. To je protislovje. Edini način, da bi se oseba počutila prijetno ob nekom, ki nenehno preklinja, je ta, da je že popolnoma otopel in se mu zdi preklinjanje nepomembno.
Preberite še:
5 vprašanj, ki si jih mora zastaviti vsak moški do 35. leta
Izrečene besede vplivajo na razmišljanje in vedenje
Gre pa tudi za še malce bolj abstraktno težavo. Kar storimo (vključno s tem, kar rečemo), vpliva na to, kako razmišljamo. Filozofi se tega že zelo dolgo zavedajo in tudi nevroznanstveniki ugotavljajo, da vsakič, ko nekaj naredimo, to utrdi povezave v naših možganih.
Naslednjič je več možnosti, da bomo ponovili to isto stvar. Naši možgani se v bistvu ves čas na novo povezujejo.
Te povezave ne vplivajo le na eno področje, ampak na celoto. Ko na nek način delujemo, začnemo tako tudi razmišljati, in obratno. To pomeni, da bodo naše misli bolj vulgarne, če bo naš govor vulgaren; posledično pa bo bolj vulgarno tudi naše vedenje in obnašanje nasploh. Dejstvo, da smo z vse bolj razdeljeno in nestabilno družbo postali svobodnejši v odnosu do preklinjanja, ni naključje.
Preberite še:
Fotografija, ki jo je napravil, je pripeljala do spreobrnjenja
To ne pomeni, da gre za posledice ena na eno (npr. več preklinjanja je enako več nestabilnosti); pomeni le to, da isti miselni proces in vedenje, ki vodi k enemu, spodbuja tudi drugega.
Vse to smo že brali v Svetem pismu: “Iz preobilja srca namreč govorijo usta,” (Mt 12,34) in “… vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Flp 4,8)
Če povzamemo, običajno preklinjanje je nesramno, je psihološko in duhovno nezdravo in celo izniči “koristnost” samega preklinjanja. Zaradi vseh teh razlogov bi morali prenehati s to navado.
Preberite še:
Martin Golob: Kritiziramo lučke, igrače, popuste? To sploh ni pomembno!
Težava je seveda ta, da beseda zares zlahka uide iz ust, ko se tega navadimo, še posebej v razgretem trenutku, ko se kletve najpogosteje uporabljajo. In ko je enkrat beseda izrečena, je ne moremo več priklicati nazaj. Winston Churchill je rekel: “Smo mojstri neizrečenih besed in sužnji tistih, ki nam uidejo.”
Preštejmo do pet in zmolimo očenaš
Obstaja nekaj načinov, kako lahko prekinete s to navado. Prvi je ta, da vadite, da preprosto ničesar ne rečete. To veščino precej zlahka usvojimo: v vsakodnevnem pogovoru se sem ter tja ustavite in nato nadaljujte (ne glede na to, ali želite preklinjati ali ne). Ko imate željo, da bi nekaj povedali, se ustavite in preštejte do pet, preden odprete usta. To vam bo pomagalo nadzorovati jezik (kar ni koristno le za izogibanje grdim besedam).
Preberite še:
Lahko duševne težave rešimo samo z molitvijo?
Drug način, ki se mi zdi zelo uporaben, je ta: kadarkoli vam uide kletvica, se ji postavite po robu z molitvijo. Če na primer vozite in vam nek avto nenadoma zapre pot, iz vas hitro izbruhnejo besede na p. Ko imate spet nadzor nad seboj, pa zmolite tri očenaše. To bo pomagalo pri vaši odločitvi, da boste prenehali preklinjati, bo pa tudi posvetilo vaš jezik. Presenečeni boste, kako hitro se boste znebili te navade.
Kristus nas svari, da bomo odgovarjali za vsako nepremišljeno besedo, ki jo bomo izrekli. Zato pazimo na svoj jezik in se poskusimo dvigniti nad vulgarnostjo, ki nas obdaja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Adventni koledar za vso družino. In ne, ni čokoladen
Preberite še:
Nujno preberite, preden se boste lotili kupovanja daril
Preberite še:
Klic dobrote je glasno odmeval – zbrali ste navdušujoč znesek
Preberite še:
Ko tudi papež ne more ostati resen: deček ušel mimo varnostnikov
