Prigoda o tem, kako je pokojni dedek kar iz nebes “zrihtal” darilce za svojega vnučka. Ljudje ne verjamejo več v čudeže. Ali pa jih le nočejo več videti. Tu je en, naš. Morda majhen, a za našega navdušenca nad avtomobilčki veličasten!Ob pripravah na Miklavžev večer mi še posebej v mislih odzvanja lanska dogodivščina. Bilo je nekaj tednov pred Miklavževim godom. V naši družini imamo navado otroke obdarovati le na svetega Miklavža, zato je to zanje (in za nas) zares velik in lep praznik.
Lansko leto si je moj sin, takrat star dobra tri leta, zaželel avtomobilčke iz risanke o Streli McQueenu. Z možem sva jih sicer našla v slovenskih trgovinah, a so se nama zdeli čisto predragi. Zato sva jih nekaj tednov pred Miklavžem naročila prek spleta. Nestrpno sva jih pričakovala, morda še bolj kot otrok. Ker se pač nisva mogla zanesti nase, ampak na odzivnost drugih ljudi.
Prišel je teden pred Miklavžem, avtomobilčkov pa še ni bilo. Ker sva vedela, da si jih sin tako zelo želi, sva sklenila, da vseeno stopiva v trgovino in jih vzameva kar tam, čeprav sva vedela, da bo to precej dražja rešitev.
Preberite še:
Nujno preberite, preden se boste lotili kupovanja daril
Sveti Duh da navdih, če ga le želimo slišati
Ker se mi je to zdelo vseeno malce trapasto (in kaj bi potem z dvema kompletoma avtomobilčkov?), sem Svetega Duha prosila za malce pomoči. Tako smo nekega večera skupaj z otrokoma molili večerno molitev, ko me je moj sin presenetil s prošnjo:
Prosim, da Miklavž ne bi pozabil na moje avtomobilčke in da bi mu vsi svetniki pomagali!
Vsi svetniki, na pomoč!
Med vsemi svetniki je tudi dedek mojih otrok, moj oče! On nam pa lahko pomaga! Tako sem ga prosila, ali bi lahko stopil do tistih ljudi, ki so vpleteni v dogodek z našimi avtomobilčki. In je! Morda se vam bo zdelo čudno, smešno in zgolj naključje, pa vseeno!
Bilo je jutro pred Miklavževim večerom. Otroke sem oddala v varstvo svoji mami (živimo v isti hiši) in ji na skrivaj povedala, da avtomobilčkov še kar ni in da je zdaj res skrajni čas, da jih grem kupit, da bo zvečer Miklavž lahko prinesel darilo. Rekla sem ji, da naj še ona malo poprosi njenega moža, da posreduje v nebesih.
Preberite še:
To je cilj in smisel in konec adventa
In na tisto mrzlo decembrsko jutro se je pripeljal poštar s paketkom za našega mulca!
Skoraj sem že sedla v avto, ko se je pripeljal poštar in mi izročil paket. Pokukala sem vanj in si na glas oddahnila. Potem pa me je premagala radovednost in sem poštarja vprašala, ali kaj ve, zakaj je paket tako zamujal. Povedal je, da se je paket že nekaj dni valjal na pošti, da pa uvajajo novega poštarja, ki je paket žal spregledal. In da danes on ni imel veliko dela, da je pograbil še ta paket in ga pripeljal k nam.
Debelo sem ga pogledala, ker nisem mogla verjeti svojim ušesom. Gospod, ki sploh nima poti mimo naše ulice, v času, ko mu ne bi bilo treba delati, je zagrabil naš paket in nam ga dostavil, na dan, ko sem jaz obupala in želela sama v trgovino. Ne bi mu bilo treba, po vseh človeških merilih. A je dobil navdih in prišel.
Ljudje ne verjamejo več v čudeže. Ali pa jih le nočejo videti
Jaz pa verjamem. V majhne čudeže, ki prinesejo tako veliko veselje! In verjamem, da Miklavžu pomagajo prav vsi svetniki, tudi tisti, ki nimajo svojega dne na koledarju vseh svetnikov. Med njimi je zagotovo tudi dedek mojih sinov!
Preberite še:
Marko Juhant o obdarovanju: “Včasih je bil velik poudarek tudi na kaznovanju. To danes manjka”
Preberite še:
Martin Golob: Kritiziramo lučke, igrače, popuste? To sploh ni pomembno!
Preberite še:
Kaj kupiti otroku, ki že ima vse?
