“Nameravate imeti še kakšnega otroka?”

Zdi se mi neverjetno, kako z lahkoto včasih ljudje postavljajo zelo intimna vprašanja. Poznamo namreč več ravni pogovora: včasih ostajamo bolj na površju, drugič (in pogosto le z nekaterimi ljudmi, ki jim res zaupamo) vstopamo v večje globine. A ko nekdo skoraj mimogrede vpraša po tem, kdaj z možem načrtujeva naslednjega otroka, se mi zdi, kot da bi s klepeta o vremenu preskočili neposredno na to, kaj se dogaja v najini spalnici.

Preberite še:
Dobronamerne pripombe v zvezi z vzgojo otrok, ki jih raje zadržite zase

Tako velikokrat ob takšnem vprašanju ostanem brez besed. Potem se mi kdaj zgodi, da se jezim sama nase, da nisem bila bolj okretna in se nisem “postavila zase”, “jim povedala, kar jim gre”, “jim malo zasolila”.

Tudi zarečenega kruha sem v takih situacijah že veliko pojedla, saj sem v obupnem poskusu, da bi zaščitila svojo in najino zasebnost, posegla po obrambi v stilu, da “imam vse pod nadzorom” in da “še nekaj časa nič ne bo”, čeprav se mi je v globini že porodila želja, a je bila tako skrita in tiha, da si je še sama sebi nisem upala priznati.

Preberite še:
“Če sem se odločila biti žena, sem ‘pomočnica’ možu. To vlogo je treba vzeti zares”

Prišla pa mi je pred časom na misel neka prispodoba, ki se mi zdi zelo primerna. V zimskih mesecih se pogosto pogovarjamo o smučarskih skokih. Ko napeto čakamo pred televizijskimi zasloni na izid tekme, se redko vprašamo, kaj Peter Prevc doživlja v tistem trenutku, ko se spusti po strmini, ali se kdaj sprašuje, kako daleč bo skočil tisto zimo, kako trenira, kaj vloži v svoj uspeh, kako premaga neuspeh. Zakaj ne bi mogel preskočiti še ene magične meje?

Preberite še:
Oče kapitan in mama varen pristan

Podobno je z velikimi družinami. Zakonci, ki so medse sprejeli otroka, enega, dva, tri, so že prestopili tisti prag velikega napora, ki je potreben za to življenjsko dogodivščino. Dokazali so, da zmorejo. Kot novinarji tudi znanci vprašajo, kaj nameravajo v prihodnje. Ali razmišljajo še o enem otroku, bodo skočili še dlje?

Ljudje, ki postavijo to vprašanje, se večinoma ne zavedajo, v kakšno stisko s tem spravijo mamico. Ne samo da ji preobrnejo miselni tok v tistem trenutku z vsakdanjih stvari na zelo globoko in osebno vprašanje, zaradi neprimernosti trenutka (in presenečenja) je skoraj prisiljena, da odgovori z da ali ne.

Preberite še:
Družina, ki lahko sestavi nogometni ekipi in mini orkester

V vsakem da ali ne pa je veliko ranljivosti. Velikokrat še dolgo po mimobežnem komentarju premleva o tem, ali je resno mislila s tem, kar je odgovorila, ali bi morala svojo odločitev znova pretehtati, ali je dobra mama (otrokom, ki jih že ima).

Pogovoru o tem se nikakor ne izogibam, vendar je čisto nekaj drugega, če do te teme prideva s prijateljico, potem ko sva obdelali že vse tekoče zadeve in se je v prostoru že razvilo prijetno vzdušje, ko človek lahko spregovori o vzgibih srca, o svojih strahovih, vsakdanjih tegobah, skritih željah in gorečih molitvah.

Preberite še:
Ženske si znamo stvari zelo zakomplicirati

Morda si še bolj razjasnim, zakaj je tako pomembno, da se drživa sklepov, do katerih sva z možem prišla po tehtnem premisleku. Ni izključeno, da po takem pogovoru deluje Bog in me bolj odpre za skrito vabilo. A kocka bo padla izključno in samo v svetem prostoru najinega zakona.

Naslednjič lahko torej na takšno vprašanje odgovorite z vprašanjem: “Ali imate čas za dolg odgovor ali lahko o tem pomembnem vprašanju govorimo kdaj drugič?”

Članek je bil objavljen v tedniku Družina, št. 48.

Preberite še:
30 idej, kako začeti pogovor z otroki

Preberite še:
Kaj se zgodi s sinovi zaščitniških mater?

Preberite še:
Kaj je ta strašljiva skulptura za papeževim hrbtom?