Spoznanje, kateri jezik ljubezni govorijo vaši najbližji, vam lahko pove, s čim jih lahko najbolj razveseliteDan po božiču, na štefanovo torej, me je pred nekaj leti zmrazilo, ko sem na tleh dnevne sobe opazila na pol odprto darilo, ki ga je mojima otrokoma prinesel njun stric. Morda je bilo res malce prezahtevno za njuno starost, ampak vseeno – pretreslo me je v dno duše. Diagnoza je bila samo ena: preveč daril.
Otroci darila v decembru dobivajo od sv. Miklavža, pa od Jezuščka, Božička, nekateri še od Dedka Mraza v sindikalni izvedbi, pa od babic in dedkov (po obeh straneh), tet in stricev, sosedov in še kakšnih obiskov … Ni čudno, če se podarjenega ne veselijo več, pač pa darilo doživijo kot nekaj samoumevnega. In če v vrečki ni ravno njihova najljubša igrača, planejo v jok ali pa vsaj ignorirajo vsebino. Da ne govorimo o tem, da lahko darila zasenčijo bistvo božiča!
V moji družini zdaj velja pravilo, da knjig nikoli ni preveč. Če pa je mogoče, odraslim namignemo, kaj otroci potrebujejo, da jim kupijo recimo novo pižamo, nogavice, puščico ali morda šilček na baterije. Tako si starši prihranimo strošek, otrok pa dobi tisto, kar dejansko uporablja in se ob tem vsaj še nekaj časa spominja tistega, ki mu je to podaril.
Sprašujem se, zakaj se nekaterim zdi tako pomembno, da otrok dobi toliko daril. Morda s tem celimo svoje rane iz otroštva, ko smo si želeli obilje, pa ga ni bilo? Predvsem pa obdarovanje vidim kot izraz ljubeče pozornosti, zato se mi ne zdi prav, da bi ga kar prepovedala v smislu, “saj smo drug drugemu največje darilo”. Čeprav je to res.
Gary Chapman, avtor svetovne uspešnice 5 jezikov ljubezni, je opozoril, da se ljudje med seboj razlikujemo po doživljanju občutka ljubljenosti. Chapman pravi, da govorimo pet jezikov ljubezni: besede potrditve, usluge, skupaj preživeti čas, dotiki in darila. Nekateri se počutijo ljubljeni, ko jih nekdo pohvali, jim z besedami izrazi ljubezen, drugim so pomembnejše drobne usluge, ki jih doživijo kot izraz naklonjenosti.
Tretji so bolj dovzetni za skupaj preživeti čas, spet nekateri za dotike, objeme in telesno bližino, obstajajo pa tudi ljudje, ki jim to, da prejmejo darilo, najmočneje pokaže, da so zaželeni. Ljudje običajno ne govorimo enega samega jezika ljubezni, vseh pa tudi ne. Spoznanje, kateri jezik ljubezni govorijo vaši najbližji, vam lahko pove, s čim jih lahko najbolj razveselite.
Še en vidik se mi zdi zelo pomemben. Otrokom pravimo, da bo Miklavž prinesel darila samo “pridnim” otrokom. Seveda v želji, da bi se še posebej potrudili. In vsakič, ko jim ne uspe, že grozimo s parkeljnovo šibo. Če smo pri tem zelo dosledni, lahko “malo manj pridni”/bolj živahni/trmasti … otroci začutijo, da si darila v resnici ne zaslužijo. Pa smo pri vprašanju, kdo med nami si v resnici zasluži brezpogojno ljubezen? Je je kdo res vreden? Je kdo res vreden Jezusove smrti na križu? Ne, vse je zastonjski dar.
Ko se obdarujemo, posnemajmo Boga. Največji dar, ki ga lahko podarimo, je brezpogojno sprejemanje drugega, naš čas in ljubezen. Naj drobna presenečenja, ki si jih skozi december podarjamo, sporočajo prav to: dragocen/a si.
Članek je bil kot uvodnik najprej objavljen v decembrski številki Naše družine, priloge tednika Družina. Objavljamo ga v prirejeni obliki.
