Občutek krivde je pravzaprav moralni kazalec, ki nas opozori: tole ni bilo v reduV rajskem vrtu sta Adam in Eva čudovito in brezskrbno živela, vse dokler nista prekršila božje zapovedi, naj ne jesta z drevesa spoznanja. Ko je Evo zapeljala kača in je jedla od drevesa spoznanja, za tem pa dala jesti tudi Adamu, sta prva človeka spoznala, da sta naga in sta se skrila. Začutila sta sram.
Krivde v njiju ni bilo, dokler sta ravnala tako, kot jima je bilo naročeno. Po prekršku pa sta začutila krivdo, opisano kot sram zaradi nagote, in se skrila. Torej ni bil občutek krivde prvi, ampak je bil najprej greh (slabo dejanje, dejanje proti zapovedi oziroma jasno postavljenemu pravilu), nato občutek krivde. Jordan B. Peterson v knjigi 12 pravil za življenje piše: “V svoji ranljivosti, ki sta jo zdaj povsem spoznala, sta se čutila nevredna stati pred Bogom.” (str. 58)
Preberite še:
Ne morem se znebiti občutka krivde. Kaj naj naredim?
Občutek krivde je povezan z našo vestjo
Vsak človek, ne glede na to, ali je veren ali ne, se rodi z vestjo. Vest je naš notranji občutek za dobro in slabo. Že majhen otrok dobro čuti, ko je nekaj naredil narobe. Ko čutimo, da smo nekaj naredili narobe ali pa da nismo naredili nečesa, kar bi morali narediti, se v nas vzbudi občutek krivde.
Ta je pravzaprav moralni kazalec, ki nas opozori: tole ni bilo v redu. In če krivdo obrnemo v pozitivno, lahko nadaljujemo z logičnim naslednjim korakom. Premislimo, kaj bi lahko naredili, da bi storjeno popravili, če je kaj takega seveda mogoče, oziroma kako bi ravnali v prihodnje, da se to ne bi ponovilo.
Kdaj je občutek krivde pozitiven?
Lahko torej rečemo, da je krivda pozitivno občutje, kadar nam da jasno vedeti, da nekaj ni bilo v redu in da bi bilo v prihodnje to dobro spremeniti. Lahko jo primerjamo z “mačkom” po noči popivanja: ker se po taki noči počutimo tako grozno slabo, je to za nas signal, da bi se naslednjič bilo bolje ustaviti nekaj kozarcev prej.
Psiholog Carl Jung je v Zbranih delih celo zapisal: “Brez občutka krivde žal ne more biti ne psihološkega zorenja ne širjenja duhovnega obzorja.” (Zbrana dela Carla Junga, 10. del, odstavek 440)
Preberite še:
Od poskusa samomora in uboja do urejenega življenja
Ali je občutek krivde lahko tudi slab?
Problem pa je, ko je krivda v nas kar naprej prisotna. Takrat ni več tam le zato, da nas opominja na slabe odločitve in njihove posledice, ampak nas hromi v naših dejanjih. Kdor stalno občuti krivdo, je ohromljen in ne more uživati v lepotah, ki so položene vanj in ki ga obdajajo.
Včasih je tak stalno prisoten občutek krivde v človeku zato, ker je bila njegova vzgoja taka, da so ga starši konstantno krivili za stvari, za katere preprosto ni mogel biti sam odgovoren. Če starši na otroka neprestano prenašajo občutek nezaželenosti, če se z njim ne ukvarjajo dovolj, če v družini vlada moreče vzdušje tihih dni in tednov, če se starši veliko prepirajo, ne da bi se potem pred otroki tudi pobotali, potem otroci lahko zrastejo z občutkom krivde. Pri nekaterih posameznikih je to celo zelo destruktiven občutek.
Prav tako nam krivdo lahko vzbuja družba (na primer ženske so zelo podvržene občutkom krivde, povezanim z njihovim materinstvom in vsemi drugimi nalogami, ki so jim naložene), okolica, mediji (občutek krivde, da ne zadoščamo vsem lepotnim, zdravstvenim in drugim normam).
Kaj storiti, ko občutimo krivdo?
Krivda v nas prebuja držo ponižnosti, ki izhaja iz zavedanja, da smo ljudje ranljivi, nepopolni in da nismo sami sebi dovolj. V priliki o farizeju in cestninarju, ki sta prišla v tempelj molit, Jezus pravi: “Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!'” (Lk 18,13)
Pomembna je torej drža spokorništva, želja po priznanju krivde, predvsem pa veselje nad tem, da nam Bog odpušča. Bog nas namreč odrešuje v naših napakah, grehih in nepopolnostih, če mu to dopustimo. Občutek krivde najlažje in najlepše predelamo, če se pri spovedi pogovorimo s spovednikom – v naslednjem koraku pa prosimo za to, da bi po priznanem grehu, ki nam je odpuščen, živeli v svobodi in veselju.
Preberite še:
Zakaj je ključnega pomena, da gredo že 8- ali 9-letniki k spovedi
Preberite še:
“Če se preredko spovedujemo, se nam bo zdelo, da imamo vedno manj grehov”
Preberite še:
“Ker duhovno sestradanih ljudi Cerkev ni znala nahraniti, so se mnogi obrnili drugam”
