Svečke se ena za drugo prižigajo na adventnem vencu, čokoladice pospešeno padajo iz adventnega koledarja, samo še deset dni do božiča. Jaz pa sem bolj v lučkah in skrbeh, kakšna darila bom kupil svojim prijateljem in kaj bo na mizi za božično večerjo. Kaj lahko še naredim, da advent ne bi šel mimo? In da božič ne bo prazen?Da čas v adventu kar nekam gre, veva iz lastnih izkušenj. In da gre božič lahko kar mimo, tudi. Šel je mimo velike večine Izraelcev, čeprav so Mesijo pričakovali več stoletij. Niso prepoznali, da je dojenček iz Betlehema Bog, da je Jezus – njegovo ime pomeni tisti, ki rešuje! – tisočletja pričakovani Odrešenik.
Sprejela Ga je peščica, drugi ignorirali, nekatere pa je zdražil tako zelo, da so zanj zahtevali smrt na križu. No, nadaljevanje poznamo. Toda zakaj? Zakaj jih Jezus iz Nazareta, ki je oznanjal Božje kraljestvo in svoje besede potrjeval s čudeži, ni prepričal? Morda so tudi oni prespali svoj advent in preslišali dretje v puščavi.
Preberite še:
5 izgovorov, zakaj bi advent spet lahko šel mimo vas
Zakaj kričiš v puščavi?!
Zanimivo je, da se Janez Krstnik oglasi prav v puščavi. Tam sreča Boga in tam o Njem vpije: “Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža!” (Lk 3,4-5). Krstnik Boga ne sreča na kaki judovski tržnici in o Njem ne govori sredi mesta. Gre v puščavo. Tam je tišina, tišina pa je vratar notranjega življenja. Priznajva si: šele ko sva malo tiho, začutiva, po čem v resnici hrepeniva in kaj pravzaprav iščeva.
Prostor za adventno pripravo ni stojnica s kuhančkom v razsvetljeni Ljubljani, kjer se na bližnjem odru izmenično vrtita Feliz Navidad in Bela snežinka. Z veselim decembrom nam hudi duh lahko marsikaj ukrade: advent je čas puščave in tišine.
Če nočeva prespati adventa in spet preživljati tiste razdvojenosti, ko sva za praznike na zunaj vsa okrašena in nasmejana, notri pa ostajava prazna in usužnjena – brez Jezusa, Boga, ki rešuje, je dobro, da greva vsaj malo v puščavo. Da poiščeva tišino.
Preberite še:
6 nasvetov sv. Janeza Pavla II., kako poglobljeno preživeti advent
V adventu je manj več
Kje je tiha puščava? Za kako uro utišan in pospravljen telefon (ker je moja duša bolj zanimiva kot najpopularnejši story na Facebooku ali Instagramu). Za spremembo večer z ugasnjenim televizorjem. Morda celo vožnja v službo z izklopljenim radiem. Pa čisto samoten sprehod v gozdu, večer z družino ob svečah, deset minut sedenja v tihi cerkvi, pa malo svobode v skrbeh, kaj bosta kupila najmlajšemu sinu. Nove igrače se čez deset let ne bo spomnil, vedel pa bo, da si je ati na navaden decembrski večer zanj vzel čas in sta se skupaj igrala. V adventu je manj več.
Poskrbiva za puščavo, za tišino. Tam pridejo na dan najgloblja hrepenenja – šele tam postane jasno, da potrebujem Boga, da Jezus mora priti. Srce tam zakruli od lakote po Bogu in pove, da si sam nisem dovolj, da mi svet ni dovolj, da darila in lučke niso to, na kar čakam. Puščava mi pokaže vse gričke, hribčke in doline v mojem življenju – vse, kar me ovira, da bi sprejel Jezusa.
To potem nesem v spovednico, kar je vedno najbolj odrešujoče. Prava priprava na božič. Tišina, ki je zahtevna, pa odkrije, kam moram Jezusa spustiti in kako zelo Ga potrebujem. Ne bom dovolil, da gre mimo.
Preberite še:
Kako v adventu ohraniti tišino in mir
Preberite še:
To je cilj in smisel in konec adventa
Preberite še:
Advent od nas ne zahteva popolnosti
